Starša stare šole, ki sta otroku dala vedeti kje mu je mesto.
Jan 20, 2025
“Želim si, da se nikoli ne bi rodila!” sem kričala in jokala, ko sem se zibala na postelji in objemala plišasto igračo v obliki metulja. Spomnim se, da je imela dolge črne tipalke in vijoličen trup ter rumena krila. Spomnim se šokiranega pogleda svoje mame, ki je stala med vrati in me z odprtimi usti gledala. Stala je med tistimi grdimi svetlo zelenimi vrati, ki so vodila v dnevno sobo, ki je bila začasno tudi moja otroška soba. Ne spomnim se točno koliko sem bila stara, verjetno 10 ali 11, spomnim pa se, da je to bil le eden od trenutkov, ko sem pretepena sedela na postelji in si želela, da bi kar umrla. Da sem stiskala tega metulja, ki ga je mama kupila, ker je imela slabo vest, ker me je ponovno pretepla, je tragedija zase.
Dobiti po riti s kuhlo ali pasom pri nas doma nikoli ni bilo nič nenavadnega. Oče me je velikokrat potegnil za uho, tako močno, da je bilo še dva dni rdeče. Mama mi je velikokrat grozila, da mi bo zlomila kuhlo na riti, če ne bom pridna, dobila sem zaušnico ali pa me je zlasala. Ne spomnim se, da bi bila naporen otrok, niti da bi povzročala probleme, ampak tepena sem bila velikokrat. Kolikokrat sem tekla v sobo in se skrivala po omarah in pod posteljo, upajoč, da me magično ne bo našla in pretepla. Dobila sem jih za neposlušnost, za slabe ocene (slaba ocena je bilo vse kar ni bilo 5), če nisem dovolj dobro pospravila in še bi lahko naštevala.
Marsikdo bi ob tem pomislil, da sta starša zagotovo bila odvisnika, saj kdo bi drugače tako tepel svoje otroke, ampak ne; razen cigaret in občasnega piva, sta bila moja starša prav običajna. Starša stare šole bi kdo rekel, ki sta otroku dala vedeti kje mu je mesto. Njun zakon je bil mizeren in iz otroštva se ne spomnim lepih trenutkov, spomnim se le kreganja, pretapanja in kričanja. Mati je bila živčna razvalina, verjetno posledica nezdravljene depresije, oče serijski ženskar, ki je mamo tudi kdaj pretepel. Tudi ona mu ni ostala dolžna. Enkrat sem prišla med njiju in začela kričati, moledovati, da naj prenehata. Oranžno majico sem nosila, mama je bila v beli spalni srajci. Nista končala, ampak se začela kregati kdo od njiju je kriv, da sem jaz začela kričati. Ponovno sem se skrila pod posteljo. Boleče se spomnim ene noči, ko sta se prepirala in prepirala, jaz pa sem se trudila spati. Oče je prišel v mojo sobo, misleč da bo tako ubežal maminemu gnevu. Nje ni bilo pomoči - prišla je noter in ga polila s kropom vode. Ne hecam se, s kropom vode. Da je mene zgrešila se verjetno lahko zahvalim le Bogu. Nekaj lepih spominov sem si kasneje izmislila, zato da sem lahko v družbi kaj rekla. Za zelo kratek čas je bilo lepo, ko se je rodila sestra. Takrat mi je bilo 10 let. Žal je to bil le začetek konca.
Dve leti po rojstvu sestre sta se starša končno ločila. Mamina depresija se je sedaj spreminjala v psihozo, ki jo je spremljal bes. Skoraj ni ga bilo več dneva, ko ne bi bila tepena. Ponovno sem začela močiti posteljo, čeprav sem bila stara 13 let. Če je mama to videla, me je pretepla. Spomnim se jutra, ko je oče odšel. Prišla sem v kuhinjo in stopila na črepinje. Cela tla so bila polna črepinj, zlomljenih kozarcev in krožnikov. Zakaj je moral vse razbiti preden je odšel mi ni jasno. Mame ni bilo doma, ker je peljala sestro v vrtec. Vzela sem copate in previdno stopala po tleh. Želela sem priti do jedilnega kota, kjer sem si prejšnji dan pripravila lak za nohte, ki sem se ga tako veselila. Po licih so mi začele liti solze, ko sem ugotovila, da očetovega besa ni preživel. S prsti sem tapkala po lepljivi skoraj že posušeni tekočini in jo poskušala nanesti na nohte.
Z očetovim odhodom se je fizično nasilje stopnjevalo in stopnjevalo. Psihično nasilje tudi. V svojem besu in depresiji, vpričo moje drage triletne sestre, me je mama tepla s čimerkoli ji je prišlo pod roke. Klicati sem morala očeta in mu govoriti kako slab oče je in kako ga sovražim, medtem ko je mama stala nad mano, s ponvijo v roki, pripravljena da udari, če rečem nekaj kar ji ni bilo všeč. No, tudi če sem očetu rekla vse kar je želela, me je ponavadi pretepla. Dnevno mi je grozila s samomorom, na kolenih sem jo moledovala, da naj se ne ubije. Vsak dan, ko sem šla iz šole me je bilo strah, da jo bom našla obešeno. Takrat sem velikokrat šla iskati sestro v vrtec, zato sem ji, preden sva vstopili v stanovanje, rekla naj se skrije na hodniku, jaz pa sem šla pogledati v stanovanje, če si je mama kaj naredila. Ni si. Nekega dne, ko me je posebej intenzivno pretepala, sem poskušala pobegniti. Že sem bila pri vhodnih vratih, odklepala sem vrata, ko me je ujela in na silo potegnila za lase, da sem padla vznak na tla. Spomnim se, da me je za lase vlekla po hodniku do dnevne sobe, kjer me je zalučala v omaro. Takrat sem imela dovolj, udarila sem nazaj. Šok na njenem obrazu je bil neskončen. In sem udarila še in še in še. Potem sem jokala, kakor jočem sedaj, ko pišem to vrstico. Nekoč sem celo uspela poklicati policijo. Tekla sem v nogavicah, takšne svetlo rdeče so bile, v dežju, skrivajoč se za eno izmed stavbo v industrijski coni Melje, kjer smo takrat živeli. Policija je prišla, ampak me niso vzeli resno. Mamo so nekaj izprašali, nato še mene. V strahu sem rekla, da sva se samo skregali. In so šli. Mama pa je tepla naprej.
Moja zgodba ima relativno srečen konec. Dve leti po ločitvi, sem se preselila k očetu, ker nisem več zmogla. Da sem vmes odlično naredila šolo, se lahko zahvalim le Bogu za trdoživost. Mame nisem videla skoraj eno leto, nato sva stike obnovili. Poiskala je pomoč, ampak ta ni trajala dolgo. Je bilo pa dovolj, da sestre, ki je bila takrat stara 4 leta, ni tepla. Tudi polbrata, ki sem ga dobila nekaj let kasneje, ni tepla. Je pa še vedno mizerna in zajedljiva, manipulativna ter en cel kup nesreče, ki vse okrog sebe potiska v tla, da se ona počuti bolje. Že več kot eno leto z njo nimam stikov, svoje vnukinje, rojene nekaj mesecev nazaj, še ni spoznala in tudi ne nadejam se, da jo kdaj bo.
Danes sem sama mati sinu in hčerki. Nisem popolna in marsikdaj tudi sama vzrojim in besnim. Takrat čutim jezo, ki jo je čutila mama in tega me je strah. Imam pa podporo. Hodim na terapije, ko je potrebno jemljem antidepresive, predvsem pa se naslanjam na svojega čudovitega moža. Pravim, da je on moj “jackpot”, moje darilo od Boga za vse udarce, ki sem jih utrpela. Nikoli ne bom čisto dobro, ampak za njih in z njihovo ljubeznijo se trudim sestaviti nazaj koščke duše, ki so jo drugi razbili na tisoče delov.
- anonimna zgodba
Želiš pomagati otrokom in mladostnikom, ki so preživeli zlorabo?
Ostanimo povezani
Prejmi novice, članke, in informacije o vodenih aktivnostih naravnost v svoj e-poštni predal:
Ne pošiljamo neželjene pošte. Odjavite se lahko kadarkoli!