Sarina zgodba

Rada bi spregovorila o svoji zgodbi. Zgodbi večletne zlorabe, ki še danes vpliva name.

Zakaj bi tako zgodbo delila s svetom? Menim, da se zlorabe absolutno prepogosto dogajajo in da bi lahko z deljenjem zgodbe naredila nekaj v smeri, da se tovrstno početje prepreči ali vsaj v neki meri zmanjša.

Vesela bi bila, če bi s tem dosegla, da bi starši znali otroka naučiti, kako postaviti svojo mejo intimnega
prostora in vanjo spustiti samo tiste, ki sami čutijo, da so tam dobrodošli. Verjetno bom z deljenem te
zgodbe pri kom obudila potlačeno travmo, ki se je bo šele po prebranem začel zavedat.

Travme, ki jih potlačimo, znajo pustiti veliko večje posledice, kot tiste, ki jih ozavestimo in predelamo. Iz svojih izkušenj lahko povem, da je glasno govorjenje take zgodbe pred vsemi, terapija zate, pa tudi, če govoriš eni in isti osebi zgodbo znova in znova.

Vesela bi bila tudi, če bi z deljenjem te zgodbe vsaj malo razbila tabu o govorjenju o spolnih zlorabah.

Moja zgodba se začne pri sedmih letih, ko sem se odločila, da bom trenirala ˝gimnastiko˝. Starši so
me vpisali v športni klub, ki je bil na tem področju zelo uspešen. Najprej sem trenirala v začetni
skupini, a sem kmalu napredovala v boljšo. Imeli smo več treningov, tekem, nastopov in hodili tudi na
večdnevne festivale v tujino. Lahko bi rekla, da je bila ta skupina moja druga družina.

Že kmalu po menjavi skupine sem videla, da ima glavni trener do te skupine drugačen odnos.
Poljubljanje trenerja na usta je bilo tu nekaj povsem normalnega. Ni dolgo trajalo, ko sem preko
oblačil na genitalijah občutila tudi njegovo roko.

˝Tudi jaz treniram gimnastiko in se ob skokih večkrat zgodi, da me trener med skokom po nesreči prime za intimne predele. Gre za težke skoke in asistenco trenerja, ki poskrbi, da se ne poškoduješ. To ni nobena zloraba.˝ to so bile besede dekleta na forumu, ko je prišla zgodba v javnost. Dekle, ki je to napisala, je komentirala naslov članka in vsebine očitno ni prebrala ali pa je to naredila zelo površno.

Najpogosteje so bile meje zabrisane v avtobusu ali v telovadnici, v času počitka. Ker ne želim izpostavljati nobenega drugega, kot samo sebe in svoje zgodbe lahko povem samo to, kaj sem doživela jaz, čeprav sem bila priča dogajanju tudi ostalih deklet.

Kako zelo grozna izkušnja za tako majhno punčko, ki je prvo obliko intime doživela v otroštvu z
odraslo osebo, ki ji je v prvi vrsti zaupala.

Stara sem bila 12 let, ko je zgodba prišla v medije. Ko je dobil trener prepoved treniranja in ko se je začelo eno zares zahtevno obdobje. Prihajale so obsodbe in napadi z več koncev, da te zgodbe niso resnične.

Kot žrtev zlorabe lahko povem, da je potrebno veliko poguma in moči, da sploh upaš, komu priznati to ponižanje. Potem ko bi mogel biti zaščiten, pa moreš še vsem dokazovati, kaj in kako se je dogajalo. Takrat sem bila še premajhna, da bi vse to razumela. Obsojala sem se, da sem slaba oseba, ker sem trenerja, ki mi je bil kot drugi oče spravila v zapor. ˝Sej me je imel rad.˝, ˝Sej z dotiki in poljubi ni želel nič slabega.˝, ˝To je bil pač njegov način komunikacije in izkazovanja ljubezni.˝, ˝Kako sem lahko tako grozna, da sem doma povedala, kaj se je dogajalo in je zdaj tudi zaradi mene on v zaporu.˝. Ja, kar dolgo sem se borila s to mislijo.

Vse dokler ni njegovo dejanje name pustilo posledic, ki sem se jih začela zavedati. Nisem prenesla bližine in dotika lastnega očeta. Nikoli nisem razumela, zakaj me njegova bližina tako duši. Moj oče ni nikoli prestopil nobene meje, zakaj ob njem razvijem tako anksioznost. Kmalu mi je osnovnošolska
pedagoginja, ki sem jo zaradi vsega dogajanja obiskovala, podala odgovor na to vprašanje. To so
bile prve opazne posledice zlorabe.

Najhuje je, ko pomislim, kako je potekalo zaslišanje kriminalistov in vsega dogajanja na sodišču.

Najprej je na dom prišel kriminalist. Želel je vedeti vse podrobnosti. Kdaj se je kaj zgodilo, kdo je bil
zraven, podroben opis dogajanja, datum, ura in točna lokacija. Znaš ti povedati datum, uro, kraj in
našteti vse prisotne, ko si se pred štirimi leti skregal s prijateljem ali prijateljico? No, tako je potekalo
zaslišanje. Opozoril me je, da bodo vsi napačni podatki obravnavani kot neveljavni. Seveda tako
izpostaviš samo tisto dogajanje, ki se ti je najbolj vtisnilo v spomin, kljub temu da so se zlorabe
dogajale neprestano. Ker sem vse svoje stavke začela z besedami: ne vem točno, ampak mislim, da je
bilo …. Mojih pričevanj niso ovrgli, ampak so to naredili nekaterim mojim sotekmovalkam. Ker je bil pritisk po točnih podatkih tako velik, si si res želel povedati vse, kar si se spomnil. A za tako časovno obdobje seveda hitro pomešaš te zelo podobne spomine. Seveda si se samega dogodka zelo dobro spominjal, a kaj, ko je bilo takih dogodkov ogromno in si lokacijo, prisotne, čas … enostavno pomešal.
Ena izmed deklet je omenila, da je bila na nekem tekmovanju izpred nekaj let ena oseba prisotna, a ker
te osebe ni bilo na tem tekmovanju ampak na drugem, ki je bil mesec pred tem, so njeno celotno
pričanje iz tega potovanja ovrgli, čeprav se je tam dogajalo veliko več, kot smo bile sposobne
natančno opisati.

Spomnim se tudi bledega obraza očeta na glavni obravnavi na sodišču (predstavljaj si filmski prizor obravnave), ko sem mogla pred celo dvorano povedati svojo zgodbo in se boriti s trenerjevim zelo
glasnim odvetnikom, ki je imel zaradi ne avtoritativnega sodnika večjo moč kot kdorkoli v dvorani. Že
pred obravnavo so me opozorili, da ima njegov odvetnik zelo agresiven pristop in da je pri prejšnjih
obravnavah preplašil deklice in jih zmedel, do te mere, da niso bile sposobne dokončati svojega
pričanja.

Priznam, tudi jaz sem bila preplašena. Kako ne bi bila pred toliko poslušalci, pred očetom, ki
posluša podrobnosti dogajanja, pred odvetnikom, ki je večkrat povzdignil glas nad sodnikom, ta pa je
spreminjal zapisnik po njegovem nareku. Ko sem opazila, da se moja zgodba zaradi moči odvetnika spreminja, pa nisem imela druge, kot se boriti za resnico. Nisem poznala pravil obnašanja na sodišču, zato sem tudi potrebovala nekaj časa, da sem se postavila zase. Ko je dogajanje preseglo moje potrpljenje, pa sem postala močna in se borila za resničnost svoje zgodbe. Tako zelo sem bila ponosna nase, da sem bila sposobna nekaj takega. Kar zrastla sem. Bila sem kot levinja.

Vse dokler v prostor ni stopil on. Trener.

V sekundi sem bila spet majhna miška, ki iz ust ni spravila niti besedice. Bilo je grozno. Vrnil se je tisti občutek, da je on želel samo dobro in sem bila jaz ena izmed tistih, ki ga je spravila v zapor.

Trener je svojo kazen že odsedel. Večkrat sem ga srečala pred trgovino, na sprehodu, ko sem sedela v
baru na pijači … vsakič me stisne. Doživim mali panični napad in potem nekaj tednov prebiram
zapisnike iz sodišča, iščem članke, podoživljam dogajanje … Stvar predelam, ampak me vsakič znova
zadane.

V procesu predelovanja sem bila najbolj uspešna v obdobju, ko sem spoznala moža. On je bil
tisti, ki je zgodbi vsakič znova rad prisluhnil, mi pomagal brskati in mi bil ob strani, ko sem bila v
obdobju predelovanja zgodbe. Znova in znova sem mu govorila o vseh detajlih:

- Kako smo hodili po pločniku v tujini in sem med pogovorom s prijateljico dobila njegovo
konico dežnika med noge.
- Veliko smo se vozili z avtobusi. Tam je trener od mene večkrat zahteval, da mu odstopim svoj
sedež in se usedem nanj. Takrat si bila njegova last. Njegova roka je božala moje spolovilo in
njegovi prsti so preko oblačil želeli prodreti v mojo nožnico.
- Ko smo potovali po Sloveniji smo vedno spali po telovadnicah. Nekega večera sem bila na
vrsti jaz. Mogla sem se uležti nanj, on me je božal tam, kamor mu je odneslo roko, jaz pa sem
mogla svojo nogo premikati gor in dol po njegovem spolovilu. Še zdaj čutim tisti trd občutek,
ki sem ga imela pod kolenom.
- Obdobje spreminjanja telesa je bilo zame zelo občutljivo. Prve dlake, menstruacija in rast prsi
sem sprejemala z veliko mero sramu. Poskušala sem vse prekriti, zato sem v tem obdobju
nosila le ohlapne majice. Prvi, ki je rast prsi opazil, je bil on. V avtobusu sem sedela na njem,
on pa je šel z roko pod mojo majico in jih po goli koži božal. Ob tem se je hecal, da so kot
frnikole, me spraševal, ali imam fanta in ali sem že poraščena…
… in tako naprej…

Mož je to zgodbo slišal že velikokrat. Vsakič pa sem zaključila zgodbo tako, da sem omenila še en
dogodek. Dogodek, ko sem bila nekaj let po vsem dogajanju s trenerjem na prvi obravnavi pri fiziatru. Imela sem namreč težave s hrbtenico. In vsakič, ko sem to zgodbo začela govoriti, sem jo predčasno
zaključila z besedami ˝ah sej ni bilo nič takega. To je bil itak del obravnave.˝ Ko pa sem to zgodbo
začela govoriti četrtič, pa sem le spustila misli in mu povedala do konca kaj se je pravzaprav zgodilo na tem pregledu.

Z očetom sem prišla na obravnavo k fiziatru, in ker sem bila še mladoletna, je le ta vprašal, ali želim, da je oče prisoten. Ker je šlo za obravnavo hrbtenice sem se zavedala, da to pomeni biti zgoraj brez,
kar mi pred očetom ni bilo prijetno, zato sem prosila, da on ni prisoten. In res, najprej sem slekla
majico ter modrček in se ulegla na masažno mizo na trebuh. Gospod je imel res veliko znanja.
Med obravnavo je brez pogovora in brez kakršnih koli izvidov sam ugotovil katere poškodbe sem imela in kje se pojavljajo bolečine. Dobil je moje zaupanje. Kasneje sem se mogla obrniti na hrbet
in sleči hlače. Kmalu sem bila na mizi povsem naga. Njegovi prsti so bili vse bližje mednožju,
kmalu so bili na spolovilu in že je izvajal masažo klitorisa. Jaz sem okamnela, bila sem trda kot
deska, on pa mi je govoril, naj se sprostim in da je vse to del terapije. Rekel mi je, da bo ob moji
100 % sproščenosti želen učinek dosežen. Govoril mi je tudi, kako se nune vse srečne vračajo po to
terapijo. Jaz sem pa le ležala trda in nesposobna. Kar je počel mi niti približno ni pasalo. Bilo mi je
tako zelo neprijetno, nerodno, bila sem v šoku in telo je obnemelo. Ker ni dosegel tega, kar je
želel, mi je pustil, da se oblečem in v tem notri poklical očeta. Povedal mu je glede mojega stanja
hrbtenice in kako je obravnaval neko tenisačico, ki je imela težave z medenico in je za obravnavo
mogel s prsti vstopiti v njeno nožnico in ji naravnat poškodovano. Ko sem to slišala, pa sem si
mislila kako srečo imam, da me boli samo hrbet in zaključila, da je bila moja obravnava
strokovna. Po poti do doma me je veliko spraševal o tem, kako je bilo in kaj je delal, a sem kratko
in jedrnato zaključila, da je bilo v redu in mu nisem dala razloga za skrb.

Ta dogodek sem očitno potlačila. Bila sem zlorabljena. Ponovno? Kako je to mogoče? Pišem ta zapis in se sprašujem kako bizarno bo to nekomu brati. Ironično? Nesrečen splet okoliščin? Ali dejansko nesposobnost postavljanja meja?

Zdaj imam doma dve punčki.

Kako ju bom zaščitila, če nisem znala zaščititi sebe? Kako ju bom pustila v prostor s tujo osebo, če so zlorabe tako zelo pogoste? Kako ju bom zaščitila, da ne bosta doživeli podobnega ali celo hujšega, kot sem doživela jaz?

Vse to so vprašanja, s katerimi se borim, odkar sem izvedla, da pod srcem nosim prvo hčer. Danes pišem ta zapis in upam, da bom z njim naredila nekaj dobrega. Da se o stvareh pogovorimo in najdemo tisto, kar je meni manjkalo, da bi se pred tem zavarovala. Da zaščitimo naše otroke in jim pomagamo, da bo njihovo postavljanje meja uspešno.

Tu pa si lahko pogledaš pogovor s Saro, ki ga je opravila naša direktorica Nina Kralj, in v katerem sta govorili, kaj lahko vsak izmed nas naredi drugače, da skupaj zmanjšamo spolne zlorabe otrok.