Kaj pravzaprav pomeni "zloraba moči"?

Kaj to pomeni v kontekstu odnosa odrasli–otrok?

Razmerje med odraslim in otrokom je po svoji naravi neenakovredno. Odrasli ima več znanja, izkušenj, telesne moči, socialne avtoritete in pravne odgovornosti, otrok pa je v veliki meri odvisen od odraslega za zaščito, preživetje, čustveno varnost in usmerjanje. Ta neenakost ustvarja razmerje moči. Moč sama po sebi ni negativna, saj je nujna za vzgojo, zaščito in razvoj otroka. 

Problem nastane takrat, ko odrasli to moč uporablja na način, ki ni v otrokovo korist, temveč služi interesom odraslega ali otroku povzroča škodo. Takrat govorimo o zlorabi moči.

Moč v odnosu odrasli–otrok pomeni zmožnost odraslega, da vpliva na otrokovo vedenje, čustva, razmišljanje in življenjske okoliščine. Izvira iz starostne in razvojne prednosti, družbenega in pravnega položaja odraslega, njegove avtoritete ter otrokove čustvene in materialne odvisnosti. Odrasli nadzoruje vire, kot so varnost, hrana, izobraževanje, pohvala, kazen in dostop do socialnega okolja. Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da so otroci zaradi te odvisnosti posebej ranljivi in da imajo omejeno možnost, da bi se zaščitili ali postavili meje odraslim.

Zloraba moči se zgodi, ko odrasli izkoristi to neenakovredno razmerje tako, da ignorira otrokove potrebe, meje in dobrobit ter postavi svoje želje, prepričanja ali čustvene potrebe pred otrokove. Ključno pri razumevanju zlorabe moči je, da ne gre nujno za namerno škodovanje. Pogosto se pojavlja v obliki vedenj, ki so normalizirana ali upravičena kot vzgoja, disciplina, skrb ali “dobro za otroka”. Ameriško psihološko združenje poudarja, da je zloraba prisotna vedno, kadar ima ena oseba bistveno več moči in nadzora, druga pa omejeno možnost razumevanja, izbire ali upora.

Čustvena zloraba

Ena najpogostejših oblik zlorabe moči v odnosu odrasli–otrok je čustvena oziroma psihološka zloraba. Ta vključuje ponavljajoča se vedenja, s katerimi odrasli otroka ponižuje, zastrašuje, razvrednoti ali mu sporoča, da njegova čustva, misli in potrebe niso pomembni. To se lahko kaže v stalnem kritiziranju, posmehovanju, grožnjah, sramotenju ali pogojevanju ljubezni in sprejetosti z otrokovo poslušnostjo. Raziskave kažejo, da ima čustvena zloraba dolgoročne posledice, saj vpliva na otrokovo samopodobo, sposobnost vzpostavljanja zdravih odnosov in duševno zdravje v odraslosti.

Fizična zloraba

Fizična zloraba predstavlja bolj očitno obliko zlorabe moči, vendar je pogosto še vedno opravičena kot vzgojni ukrep. Gre za uporabo telesne moči za kaznovanje, nadzor ali ustrahovanje otroka, vključno z udarci, klofutami, stresanjem ali grožnjami s fizičnim nasiljem. Svetovna zdravstvena organizacija in številne strokovne institucije poudarjajo, da nobena oblika telesnega kaznovanja ni varna ali učinkovita ter da predstavlja kršitev otrokovih pravic in dostojanstva.

Spolna zloraba 

Spolna zloraba otrok je skrajna in najtežja oblika zlorabe moči. Vedno temelji na neenakosti moči, saj otrok ne more dati informiranega in svobodnega soglasja. Odrasli pri tem pogosto zlorabijo otrokovo zaupanje, avtoriteto, čustveno navezanost in otrokovo nerazumevanje situacije. UNICEF opozarja, da večino spolnih zlorab nad otroki storijo osebe, ki jih otrok pozna in jim zaupa, kar dodatno povečuje zmedo, strah in občutek krivde pri otroku.

Zanemarjanje

Zanemarjanje predstavlja bolj pasivno, a nič manj škodljivo obliko zlorabe moči. Gre za situacije, ko odrasli ne izpolnjuje osnovnih dolžnosti do otroka, kot so zagotavljanje varnosti, čustvene podpore, osnovnih življenjskih potreb in ustrezne skrbi. Čeprav zanemarjanje pomeni odsotnost dejanj, ima resne in dolgotrajne posledice za otrokovo telesno, čustveno in kognitivno zdravje.

Otroci zlorabe moči pogosto ne prepoznajo ali o njej ne spregovorijo. Odraslim zaupajo, nimajo izkušenj z drugačnimi odnosi, bojijo se kazni ali izgube odnosa ter pogosto verjamejo, da so sami krivi za dogajanje. Poleg tega pogosto nimajo jezika ali konceptov, s katerimi bi lahko opisali svojo izkušnjo. Zaradi tega je zloraba moči pogosto dolgotrajna, prikrita in neopažena s strani okolice.
Zloraba moči v odnosu odrasli–otrok predstavlja jasno kršitev otrokovih pravic, kot jih določa Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah. Vsak otrok ima pravico do zaščite pred nasiljem, do telesne in duševne integritete, dostojanstva ter varnega in zdravega razvoja. Te pravice veljajo ne glede na namen odraslega, kulturni kontekst ali osebna prepričanja.

Razumevanje zlorabe moči zahteva premik fokusa z namena odraslega na učinek, ki ga ima njegovo vedenje na otroka. Odgovornost odraslih je, da svojo moč uporabljajo zavestno, omejeno in v otrokovo korist. Prepoznavanje in poimenovanje zlorabe moči je ključen korak k ustvarjanju varnejših odnosov in okolij, v katerih bodo otroci lahko rasli brez strahu, sramu in škode.

Viri:

World Health Organization. (2020). Child maltreatment. WHO Fact Sheets.
Svetovna zdravstvena organizacija podrobno opredeljuje oblike zlorabe otrok, vključno s fizično, čustveno in spolno zlorabo ter zanemarjanjem, ter poudarja vpliv neenakih razmerij moči.

UNICEF. (2022). Violence against children.
UNICEF obravnava nasilje nad otroki kot kršitev otrokovih pravic in posebej izpostavlja zlorabo moči v odnosih zaupanja in avtoritete.

American Psychological Association. (2019). Understanding child abuse and neglect.
APA pojasnjuje psihološke mehanizme zlorabe, pomen neenakosti moči ter dolgoročne posledice za duševno zdravje otrok.

United Nations. (1989). Convention on the Rights of the Child.
Konvencija določa temeljne pravice otrok, vključno s pravico do zaščite pred vsemi oblikami
nasilja, zlorabe in zanemarjanja.

Centers for Disease Control and Prevention. (2021). Preventing child abuse and neglect.
CDC navaja raziskovalne dokaze o vplivu zlorabe moči na razvoj otroka ter poudarja pomen preprečevanja in zgodnjega prepoznavanja.

Avtorica: Rebeka Gašperšič