Na naši Facebook strani smo imeli krajše izobraževanje o osebah s pedofilijo. Po zaključenem izobraževanju se nam je javila gospa s svojo zgodbo:

Sama sem bila stara 4. leta ko sem začela trenirati v klubu. Seveda takrat nisem imela pojma o spolnosti, tudi o spolni nedotakljivosti se doma ni govorilo.

Vse se je začelo precej nedolžno. Samo objem pred treningom, samo objem po treningu, samo ljubčka na lička… Ob teh trenutkih so bili zraven moji starši, ki se jim ni vklopil rdeči alarm, ker so zgolj videli dober odnos med trenerjem in učenko.

Kasneje se je to prelevilo v otipavanje, marsikdaj neprimerne izjave… Punce, ki smo bile njihove žrtve, smo ponavadi dobile od njega več pozornosti, bile med bolj nadarjenimi, za nas je organiziral dodatne treninge, med počitnicami pa v lastni režiji izlete, na Bled, Triglavska jezera, na morje… Kjer smo bile same z njim, kjer smo mogle spati v isti postelji z njim, kjer nam je pomagal pri umivanju, tuširanju. Vedno je dajal občutek da s tem ni nič narobe seveda. Prišlo je do tega da smo ga morale me masirati, ne glede na to kako neprijetno nam je bilo, in bile kaznovane če tega nismo počele.

Hkrati je to trener, ki je bil srce kluba, brez njega smo bili vsi prepričani da bi klub propadel (in ja danes jim gre res precej slabo, in stigmatizacija ni več razlog za to. Manjka trener z znanjem in talentom kot ga je imel on). Ravno zaradi tega si dodatno nismo upale ničesar povedati. Samo enkrat sem z drugimi dekleti odprla to temo… Bila sem deležna zgražanja da bom jaz kriva če bo klub propadel. No nekaj mesecev kasneje so se nekatere punc le opogumile in doma povedale kaj se dogaja…

Na začetku si nisem želela da gre v zapor. Stara sem bila skoraj 11 let ko je zadeva prišla na dan. Želela sem si da bi nas še naprej treniral, ampak bi imel zraven 100% nadzor. Ker med treningom se nikoli ni nič zgodilo. Nikoli ni nobene ulovil na neprimeren način ipd. Vsa dejanja so bila med pavzami, ali pa na poti na tekmo, na nastope, na festivale, kjer smo prespali. V nekem “prostem” času. Ko je bil čas za šport je bil 100% predan svojemu delu in z glavo pri delu.

Kasneje sem brala komentarje na spletu starejših punc ki so trenirale, kako so pisale da nič ni res, da ni tak trener, da to si samo izmišljujemo punce ki želimo pozornost. A to so bile punce konkretno v puberteti že. Očitno so imele srečo, da se je v času, ko jih je treniral in so bile mlajše, še lahko zadržal.

Ob komentarjih sem čutila jezo, ker so moje občutke dajali v nič, potem sem kasneje brala sodne spise, kjer je njegov odvetnik skušal izničiti naše izjave spet nas je dajal v nič in skušal dokazat da se ni nič zgodilo… Tako jezna sem bila da sem želela, da bi ga za vedno zaprli. Tako jezna, ker ni zmogel enostavno priznati, reči, ja naredil sem to, se opravičit…

Ko je bila kazen končno pravnomočna, pa so me oblili novi občutki. Skušala sem rešiti svojo travmo. Želela sem si soočiti se z njim, ga samo vprašati zakaj. Zakaj jaz? Zakaj sploh? Kaj sem mu naredila?