Zase bi rekla, da sem strokovnjak za žalovanje. Zakaj? Ker sem po izgubi očeta, vso pozornost posvetila sebi in svojim občutkom. Teža, ki je prišla z očetovo smrtjo, me je brez usmiljenja povlekla v najtemnejše kotičke moje duše.
Tako sem nadaljnji dve leti »blodila« po mraku in močvarah svoje žalosti in obupa. Vendar pa sem ob enem tudi analitičen človek, zaradi česar sem se svojega žalovanja lotila skoraj sistematično. Skozi vso to analizo svojih čustev sem lahko prepoznala specifične točke in predvsem orodja, ki so mi pomagala, da sem po težki izgubi zrasla v močnejšo, in predvsem bolj celostno osebo.

Moj recept za žalovanje

Zagotovo vsak človek doživlja izgubo drugače in jo tudi predeluje na drugačen način. A sem prepričana, da lahko moji uvidi v to težko tematiko, marsikomu pomagajo. Tudi znanja, ki sem jih pridobila med delom v Lunini vili, so mi zelo pomagala, da sem bolje razumela svoje občutke in se jih naučila predelovati na zdrav in miren način.

Težka čustva so nujni del polnega življenja

Prva stvar, ki bi jo želela izpostaviti to, da so težka čustva nujna in se jim nikakor ne moremo ogniti. Tudi če se bomo skrivali pred težkimi čustvi, nas bodo slej kot prej dohitela. Morda bodo priplavala na površje ob naslednji težki preizkušnji v življenju, ali pa se bodo preoblikovala v stres, tesnobnost, depresijo … Kadar se s težjimi čustvi soočimo, namesto da bežimo od njih, lahko ugotovimo, da nas ti občutki učijo, ter nam kažejo »luknje« v dojemanju življenja. Predvsem pa ne bomo nikoli mogli doživeti tako lepih in veselih trenutkov, če ne vemo, kako je občutiti žalost in jezo.

Žalovanje nas lahko pripelje do skritih zakladov

Morda se marsikomu zdi ideja, da se v težkih čustvih skrivajo zakladi, paradoksna in nepoznana, a še nisem prebrala zgodbe, kjer je bil zaklad skrit na jasi, osvetljeni s soncem. Zakaj so zakladi zakopani tako globoko? Zakaj so vse najpomembnejše lekcije življenja, skrivajo za težkimi preizkušnjami in neskončnimi urami kopanja po blatu? Morda zato, da lahko cenimo lepoto osvetljenega travnika, ali pa zato, da ima naše življenje sploh namen in smisel.
Ni se mi še zgodilo, da bi pomembno življenjsko lekcijo osvojila, ko je vse teklo kot po maslu in so mi rožice cvetele na glavi. Vse moje lekcije, vsi moji največji preboji so prišli skozi trpljenje in občutek izgubljenosti. Morda lahko na tej točki poudarim, da trpljenje za voljo trpljenja, zagotovo nima smisla. A če najdemo razlog, zakaj trpimo, bomo skozi razlog tudi našli svoj zaklad.

Žalovanje ali težka čustva?

Žalovanje ni samo eno čustvo. Žalovanje je cel spekter občutkov in situacij, ki nas silijo v to, da se soočimo s svojo temno platjo. Moje žalovanje ni potekalo linearno. V moje življenje so se prikradla občutja, situacije in misli, ki so me vsak dan znova šokirale. Ker sem okoli sebe imela dovolj ljudi in predvsem močno podporno okolje, sem uspela večino teh občutkov postaviti v kontekst svojega življenja in s tem odprla vrata v novo življenje.

Dovoli si, da žalovanje pripelje na površje, vse, kar si zakopal in skril v svojo jamo podzavesti. Dovoli, da se lahko tvoja podzavest v polnosti izrazi. (Če je vsega preveč in ne veš, kje začeti, ti iz dna srca priporočam, da si poiščeš psihoterapevtsko ali psihosocialno pomoč.)

Kako se soočiti s težkimi občutki?

Prva stvar, ki jo moramo narediti, je priznati, da to občutimo. Dovoliti si, da priznamo, da nismo ok in, da se počutimo ujete,  izgubljene ali utesnjene. Morda bo nekomu dovolj, da to samo sebi prizna, vendar bi priporočila, da to priznaš še nekomu, ki mu zaupaš. S tem ko to izraziš na glas še nekomu drugemu, se izpostaviš in priznaš svojo ranljivost, kar pa je seveda lahko zelo neprijetno in te postavlja v položaj, ki ga ego ne prenaša. Pravzaprav mislim, da je ena večjih ovir pri predelavi težkih čustev ravno nezdrav odnos do svojega ega. Ego namreč ne mara poraza ali občutka, da je »slabši« in manj uspešen od drugih. A naj ti povem eno skrivnost: ego je majhen otrok, ki ne zmore in ne zna držati vajeti našega uma ali telesa (čeprav si to zelo rad domišlja).
Torej, začnemo s tem, da malo »pojemo« svoj ego in na glas izrazimo svoje občutke. Tu bi ponovno poudarila, da to deliš z nekom, ki mu zaupaš in te sprejema takšnega, kakršen si. (Če take osebe v svoji bližini nimaš, pa ti ponovno priporočam, da si poiščeš psihoterapevtsko ali psihosocialno pomoč.)

Po priznanju sledi nemoč in strah

Ko enkrat odpremo vrata za žalovanje in vsem težkim občutkom, nas celotni proces dobesedno pahne na kolena. V tem obdobju smo izredno ranljivi, kar pa je pravzaprav tudi namen žalovanja. Biti ranljiv in ponižen. A tu ne govorim o slovenski kmečki ponižnosti, pač pa ponižnost pred samim sabo in spoznanjem, da smo nemočni. Da mi sami ničesar izven sebe ne moremo kontrolirati. Da smo le majhen delček v ogromnem vesolju, ki je lahko izredno krut in brezsrčen. Tukaj bi te želela opomniti, da vendarle imaš eno točko kontrole: in to so tvoje misli in tvoje odločitve. V tem si popolnoma samostojen in mogočen.

Če se pojavljajo občutki nemoči, je čas, da pogledamo, zakaj se počutimo nemočne. Pri procesu žalovanja se najpogosteje počutimo nemočne ravno zaradi zavedanja, da nismo mogli preprečiti izgube. A to je ponovno igra nezdravega ega, ki si je do zdaj domišljal, da lahko kontrolira zunanje okoliščine. Morda pa se počutiš nemočno še zaradi česa drugega? Vzemi si čas in razišči, od kje izvirajo občutki nemoči. Tukaj ne morem dovolj poudariti, da si za to moraš RES VZETI ČAS. Usedi se, ali pa pojdi v naravo, kjer si sam in se dobesedno, sam sebe vprašaj: Zakaj se počutim nemočno? Verjemi in zaupaj, da odgovor, ki bo priplaval na površje, pravilen. Zapiši si vse, kar v tem procesu odkriješ. Pisanje nam namreč pomaga organizirati misli in ločiti občutke od situacije.

Bodi iskren sam s sabo. Dovoli si, da razpadeš na tisoč koščkov. Dovoli si, da si ranljiv in brez moči. Le s priznanjem, da si nemočen, boš šele lahko priznal, da je nekaj hudo narobe in da si v svojem življenju nekaj spregledal. Šele ko boš razpadel na tisoč koščkov, boš lahko spoznal, da je čas za drug pristop in ponovno analizo svojega življenja.

A ne obtožuj se. Živimo v izredno hitrem svetu, ki je skorajda nečloveški in ne priznava težkih občutkov. Sama menim, da je celotna družba skoraj popolnoma gluha in slepa za žalost, jezo in strah. Zato te prav tako povabim, če se počutiš popolnoma izgubljenega in nemočnega, da si vzameš čas, da poiščeš svoje vire moči.

Vaja za iskanje svojih virov moči

Če imaš občutek, da nimaš pozitivnih lastnosti ali da nisi nič vreden, potem je čas, da odkriješ, zakaj si tako zelo pomemben in čudovit človek! Jaz te ne poznam, a sem prepričana (100 %), da se v tebi skrivajo neverjetne lastnosti in sposobnosti, ki ti jih samo nihče ni pomagal osvetliti ali prepoznati.

Vzemi list papirja in barvice ali flomastre (skoraj obvezna je uporaba barv!). Pospravi svoj prostor (sobo ali stanovanje), tako, da se počutiš prijetno in udobno. Lahko si vzameš nekaj trenutkov, da samo dihaš in si predstavljaš, kako svoje skrbi in strahove izdihuješ v korenine, ki tečejo od tvoje trtice dol v središče zemlje. Na ta način, si boš pomagal, da se sprostiš in nato lažje poiskal svoje točke moči.

Na list papirja si nato napiši: Moje močne lastnosti
Nato pa dovoli, da z barvnimi pisali začneš naštevati svoje močne lastnosti. Če ti je težko, lahko začneš pri čisto majhnih stvareh (dobro pomijem posodo, vsak dan poskrbim za svoj zajtrk, imam lepe lase, v šoli sem še kar uspešen, ipd.). Ta list papirja si nato nalepi nekje, kjer ti bo večino dneva v vidnem polju. Večkrat se spomni , da pogledaš na list in se pohvališ za svoje močne lastnosti. Prav tako, bi te povabila, da ta list dopolnjuješ, vsakič, ko se spomniš še kaj novega. Pri tej vaji ti lahko pomagajo tudi bližnji. Poprosi svoje prijatelje, družino, ali pa samo ljudi, ki te poznajo in jim zaupaš, da ti povedo, kaj se njim zdijo tvoje močne lastnosti. (Skoraj zagotovo boš presenečen nad odzivom!