Učitelj je lahko rešitelj

Učitelj je lahko rešitelj

Učitelj je lahko rešitelj

Vsak 5. otrok namreč preživlja zlorabo, ki je navadno zaznana ravno s strani pedagoških delavcev … 

S strani učiteljev pogosto dobimo pohvalo, da v Lunini vili – z borbo za srečna otroštva naših otrok – opravljamo neverjetno delo, ki ga sami nikoli ne bi zmogli.

In moram priznati … Ob teh besedah me vsakič znova zaboli srce, saj čutim, kako močno nerazumljena in mogoče celo podcenjena, je vloga učiteljev in vzgojiteljev v življenjih otrok. 

Sprašujem se, kako malo ljudi se dejansko zaveda, da je za veliko otrok učitelj v marsikateri situaciji lahko tudi rešitelj …

Zakaj?

Da otroci pridejo k nam v obravnavo, jih mora že pred tem nekdo opaziti, nekdo mora slišati njihov pogosto tihi klic na pomoč. In ja – to ste v večini primerov ravno vi dragi učitelji in učiteljice! Ne terapevti, ne psihologi, ne psihiatri …Vi ste tisti v prvi bojni liniji, ki otroke vidite, slišite in jim omogočite, da sploh pridejo do nas in da se njihova zgodba začne spreminjati na bolje

Zato na podlagi izkušenj lahko trdim (in tudi trdno verjamem), da je učitelj lahko rešitelj in to za več kot 70.000 slovenskih otrok. 

Ja, tako visoko je na žalost število otrok, ki preživljajo spolno zlorabo, kaj šele, če dodamo vse ostale oblike zlorab.

In ker se zlorabe v veliki večini primerov dogajajo v otrokovem domačem okolju, ste ravno vi – pedagoški delavci s srcem in dušo – tisti prvi, ki lahko prvi opazite spremembo vedenja, stisko in otroku pomagate. 

Zato je še toliko bolj pomembno, da ste dobro opremljeni z znanjem za ravnanje in opazite še tako drobne spremembe v vedenju otrok, ki kličejo po pomoči.

Torej, obnoviva nekaj pomembnih stvari … 

Kako prepoznaš otroka, ki doživlja zlorabo?

Najbolj značilna vedenja oziroma simptomi, ki se lahko razvijejo in jih ravno ti lahko prepoznaš pri otroku, ki je preživel travmatično izkušnjo so:

  • sprememba vedenja, spanja, prehranjevanja
  • nenavadni odzivi na dražljaje/osebe
  • upad učnega uspeha
  • regresija – izguba že osvojenih razvojnih mejnikov
  • preplavljajoči občutki žalosti, jeze, strahu
  • nezaupanje do drugih, težave pri vzpostavljanju odnosov
  • agresija, nasilje do sovrstnikov, živali, predmetov
  • prezgodnja seksualizacija, prekomerno samozadovoljevanje (izven meja razvojnih norm)
  • ponavljajoča igra (preigravanje enega in istega igralnega scenarija) brez razrešitve, ki otroku ne prinaša zadovoljstva
  • huda separacijska anksioznost, ki presega razvojni okvir (težave ob ločitvi)
  • upor do odhoda domov/izmikanje odhodu

Vsi zgoraj našteti simptomi in znaki ti lahko pomagajo prepoznati otroka, ki je preživel ali še vedno preživljajo zlorabo, nikakor pa ne moreš zgolj iz njih narediti dokončnega zaključka. 

Zgornja vedenja si lahko predstavljaš, kot neke vrste rdeče zastave,  ki opozarjajo na to, da se z otrokom nekaj dogaja, da je najverjetneje v takšni ali drugačni stiski. Nato pa se čuječe posveti opazovanju, povprašaj sodelavce o njihovih opažanjih in skupaj naredite načrt za ukrepanje. 

In ne pozabi … V kolikor obstaja sum na zlorabo, je potrebno informacije predati policiji ali pristojnemu Centru za socialno delo.

Vem …

Prijava suma zlorabe je težka zadeva, ki si jo upa storiti le malo kdo, pa čeprav nam to narekujejo moralna, etična in zakonska dolžnost. 

Težko je, mučijo te dvomi v lastna opažanja, želiš imeti več informacij, vse črno na belem, potrjene domneve … 

Ampak – draga učiteljica, dragi učitelj, to ni tvoja naloga. Ti ne podajaš ovadbe kaznivega dejanja, podajaš le SUM!

Tvoja naloga ni, da veš kaj točno se dogaja ampak, da pristojnim organom obelodaniš, da sumiš, da nekaj se dogaja. 

Njihova naloga pa je potem, da zadevo raziščejo, zberejo dokaze, se pogovorijo z relevantnimi osebami in stvari pridejo do dna. To je njihova naloga, ne tvoja! Največ kar lahko storiš kot pedagoški delavec je, da otroka opaziš, prepoznaš njegovo stisko, in te informacije predaš Policiji oziroma CSD, s tem pa jim daš možnost, da raziskujejo naprej in rešijo otroško življenje!

Ko govorimo z odraslimi, ki so preživeli nasilje ali zlorabo, nam le ti namreč največkrat zaupajo naslednje:  “Ni bilo najhuje to, kar se je zgodilo. Najbolj boli to, da me nihče ni opazil, nihče mi ni verjel.” 

Zato – dragi učitelj, draga učiteljica – ti polagam na srce – Ne zatiskaj si oči in ne boj se biti heroj!

Ravno ti si namreč tista oseba, ki lahko verjame, opazi, prepozna in ukrepa.
Ravno ti lahko korenito spremeniš življenje otroka, ki preživlja najhujše grozote.

Zato…

Če te zanima več o tem kako se odzvati, če otrok spregovori o zlorabi, kako točno poteka postopek prijave in kako otroku lahko pomagaš znotraj šole ali vrtca, te toplo vabim, da se pridružiš našemu poglobljenemu izobraževanju Učitelj, ki zmore drugače.

Se bereva naprej tam,

Nina Kočar, direktorica Lunine vile

P.S. Za konec bi se ti rada še enkrat iz srca zahvalila za tvoje delo in ti povedala, kako neskončno ga cenim. 

Vem, da vsak dan daješ vse od sebe, rasteš in iščeš nove načine, kako se približati in pomagati otrokom ustvariti lepe izkušnje, ter dati bogato popotnico za življenje.

Vem – velikokrat zasadiš seme, ki ga ne vidiš zrasti, a vseeno vztrajaš.

Moj poklon in hvala, da opaziš, prepoznaš in ukrepaš!

Swipe up