Kako se kot učitelj oziroma starš z otrokom pogovarjati o čustvih in izražanju le teh?

Kolikokrat so tvoje besede v nasprotju s tvojimi dejanji?

Če smo si iskreni naše življenje včasih resnično zgleda tako, kot da gledamo sliko enega in poslušamo zvok popolnoma drugega filma.

Sicer nam je vsem dobro znano dejstvo, da se ljudje učimo z zgledom veliko bolj kot z besedami, vendar kljub temu to včasih težko prevedemo v prakso. Na primer … Otrokom govorimo kako pomembno je, da sprejmejo sami sebe z vsemi svojimi “napakami”, da so čudoviti takšni kot so… Potem pa nam iz rok pade skodelica, se razbije in morebiti ob tem zarohnimo nekaj v stilu: “Pa p**** kako sem štorasta, joj trapa, kaj pa ne gledaš naokrog.” 

Kaj misliš, kaj si bo otrok zapomnil? Pametne, a prazne besede, ali naše vedenje, ki ga kot gobica vpija vase prav vsak dan …

Seveda  – Zgled nauči več kot 1000 besed!

To življenjsko resnico pa lahko brez težav prenesemo tudi na izražanje čustev. Če želimo otroke naučiti, da bodo ZNALI IZRAZITI svoja čustva in se pogovarjati o njih, ni dovolj, da jim preprosto rečemo: “Vsa tvoja čustva so ok in o njih se je treba pogovarjati”… Nato pa na otrokovo vprašanje “Kaj je narobe, zakaj si žalostna?” odgovorimo z “Nič, vse je v redu, miško”. Na koncu dneva pa se čudimo, zakaj otrok pride nejevoljen iz šole, ko ga vprašamo kaj je narobe pa odgovori z “Nič, vse je v redu.”

Ravno zato, ker se otroci resnično največ naučijo z zgledom, se velja vsake toliko opomniti, da je tvoje vedenje tisto, ki resnično šteje.

Če se tudi sam oziroma sama kdaj zalotiš, da veliko lažje daš otroku pameten nasvet, kot pa ga učiš z zgledom in obvladovanjem lastnih reakcij, je prav, da na tem mestu spregovoriva tudi o čustvih in izražanju le teh.

Zakaj?

Ker se tudi, ko gre za prepoznavanje in uravnavanje čustev, učimo z zgledom, moramo starši oziroma učitelji najprej razviti lastno čustveno inteligenco in sami sebi dovoliti začutiti cel spekter svojih čustev, se z njimi spoprijateljiti in jih na koncu tudi primerno izraziti pred otrokom.

Pri tem pa je treba biti pazljiv, da otroka ne obremenjujemo s svojimi čustvenimi vsebinami ampak, da damo našemu počutju (ki ga otrok tako ali tako opazi) besede in jih tudi glasno izrazimo – “Danes sem jezna”, “Čutim strah, ker me jutri čaka pomemben sestanek”.

Če si kdaj v dvomih ali je prav, da z otrokom spregovoriš o svojem počutju, bi bilo najbolj smiselno, da si v tem primeru postaviš 2 pomembni vprašanji …

1. “Komu bo pogovor služil, meni ali otroku?”

Če je odgovor meni, potem se raje pogovori s prijateljico oziroma prijateljem, saj je namen pogovora tvoja in ne otrokova čustvena razbremenitev, za kar pa mora vsak znat poskrbeti sam. 

Drugo vprašanje, ki si ga postavi pa je …

2. “Ali moja čustva že vplivajo na moj odnos z otrokom?” 

Če je odgovor da, potem je pravi čas, da se pogovoriš z otrokom, saj tudi on oziroma ona zagotov že zaznava spremembo v odnosu, vendar potrebuje tvojo razlago dogajanja, da si ne ustvari napačne slike.

Ko se odrasli odpremo otroku, ga s tem najbolj učinkovito učimo, kako naj sam komunicira o svojem počutju, poleg tega pa mu pokažemo, da smo se pripravljeni in se zmoremo soočati tudi z neprijetnimi čustvi. In ravno to je eno najpomembnejših sporočil, ki ga želimo predati naslednjim generacijam, saj bo tlakovalo pot za vse nadaljnje pogovore v življenju naših otrok! 

Najprej moramo torej začeti pri sebi …

Prepričana sem, da imaš tudi ti razvitih že precej ustaljenih načinov komunikacije o čustvih in ravnanja z njimi, a kljub temu bi želela s teboj podeliti 3 čudovite pripomočke oziroma trike, ki ti lahko pomagajo pri odpiranju teme o čustvih na otroku zanimiv, zabaven in razumljiv način. 

Sama jih redno uporabljam pri terapijah in delu s skupinami otrok ali z razredom. Zame so postali resnično nepogrešljivi in mi pomagajo začeti pogovor, ga prilagoditi otrokovi starosti, ob enem pa so prav vsi uporabi tako doma, kakor tudi v šoli/vrtcu…

Doma ali v razredu izdelajte plakat “MOJE POČUTJE”, na katerega vsako jutro (ali večer), zapišite oziroma narišite, kako se počutite.

Najbolj zanesljiva je uporaba štampiljk z “čustvenčki”, ki zaradi svoje konkretnosti tako otrokom, kot tudi odraslim pomagajo lažje prepoznati počutje v danem trenutku. Plakat bo v dom oziroma razred počasi začel vnašati kulturo izražanja čustev, otroka vzpodbudil, da se vpraša “Kako se ta trenutek počutim?”, lažje bo prepoznal naše počutje in se na ta način učil, ob enem pa predstavlja tudi odlično iztočnico za nadaljnji pogovor.

Zbirka slikanic “Rožle in čustva”

Odlična iztočnica za začetek pogovora z otrokom o čustvih, v nadaljevanju pa lahko z otokom raziskujte, kdaj kateri od vaju doživlja določeno čustvo, kje v telesu ga čutita, zakaj je kakšno čustvo koristno in tako naprej. Slikanice so primerne za otroke od 3 do 8 let, saj Rožle otroke skozi svoje prigode uči prepoznavanja in uravnavanja različnih čustev. 

Zbirko lahko kupiš tukaj.

Takoimenovana “svetlobna kocka”

Fantastičen pripomoček za pogovor o čustvih, ki je zaradi svoje sijoče lučke otrokom še posebej zanimiva. Uporaba kocke je za otroke zelo zabavna, vprašanja pa tako njih, kakor tudi nas spodbujajo, da razmislimo o čustvih in počutju v danem trenutku. Svetlobna kocka se odlično obnese kot ritual za lažji spanec, pri delu z razredom, kjer jo lahko uporabimo za začetek pogovora v krogu ali za refleksijo ob koncu dneva oziroma določene aktivnosti.

Kocko lahko kupiš tukaj.

Tako…

Upam, da ti je ta zapis postregel s kakšnim novim znanjem, ti dal kakšno zanimivo idejo in pa, da si našel/a kaj zase.

Če se ti zdi, kakšen od zgornjih predlogov – za spodbujanje komunikacije o čustvih z otrokom ali s skupino otrok – še posebej koristen, pa te srčno spodbujam, da ga čimprej preizkusiš v praksi in postaneš še bolji zgled otrokom v svojem življenju.

P.S. Posreduj tale zapis še ostalim staršem/učiteljem, za katere veš, da želijo biti najboljši zgled svojim otrokom …

Nina Kočar, Uni. dipl. biopsihologije, MSc Counselling studies
Direktorica, izvajalka individualnih in skupinskih obravnav otrok in odraslih, vodja izobraževanj