Uvod

Razveza¹ je obremenjujoč proces za vse udeležene. Za oba partnerja, za sorodnike v obeh linijah, za prijatelje in sodelavce obeh partnerjev, vendar najbolj obremenjujoče je zagotovo za skupne otroke. Lažje prenesejo proces ločitve staršev otroci, ki so že odrasli in samostojni, nemogoče pa je oceniti, v kateri starosti otrok najtežje prenese ločitev, saj je doživljanje povsem subjektivno, odvisno od vsakega posameznika in od vsake situacije ter okoliščin posebej.

V tem besedilu bomo govorili o perspektivi otrok v procesu ločitve staršev, ko ločitev ni sporazumna temveč sovražna in kaj je tisto, kar v takih primerih deluje pozitivno. Govorili bomo o dogajanju, ko bivša partnerja nastopita sovražno drug do drugega v procesu ločitve in v spremljajočem sodnem postopku, pri čemer otroci postanejo ujeti »med dvema ognjema«. Radi imajo namreč oba starša in zaradi nastale situacije dobijo konstanten občutek, da bodo izdali ali enega ali drugega. Gre za posebno vrsto psihičnega nasilja, ki je redko naslovljeno ter bolj ali manj nevidno povzročiteljema in okolici. Nobeden od staršev v takšni situaciji pa ni povsem nedolžen.

Opredelitev problema

Ločitev staršev

Visokokonflitkne razveze so oblika nasilja nad otroki; negativno vplivajo na čustveni svet in osebnostni razvoj otroka. Razvezana starša, prepričana vsak zase, da deluje v korist otroka, se sovražno obrneta drug proti drugemu; otroci ostanejo ujeti vmes in doživljajo izjemne čustvene pritiske.

Ne glede na to, ali gre za mirno, sporazumno ločitev staršev ali za konfliktno razvezo, otroci doživljajo razpad skupnosti kot pretresljiv dogodek in izkušajo notranjo bolečino ali čustveno prizadetost. Dogodek doživljajo kot pomembno motnjo v njihovem življenju. Kolikšne bodo težave in prizadetost otrok povezane z ločitvijo je najbolj odvisno od stopnje konfliktnosti med staršema že pred ločitvijo ter med in po njej. Dejavnike tveganja za travmatiziranost otrok lahko torej prepoznamo po konfliktih med staršema.

Odnosi med starši in otroci se spremenijo zaradi stresa in čustvenih stisk staršev, porušijo se navade in vloge v družini; pride do izgube redne in sproščene prisotnosti staršev, kar povzroči prikrajašanosti otroka. Otrok posledično postane zmeden in prestrašen, saj ne zmore razumeti situacije in predvideti dogodkov. Proces razveze za vse člane družine predstavlja visoko stopnjo splošne negotovosti, kar pri otroku močno omaje občutek varnosti. Kako se bodo otroci odzvali in prilagodili na proces in situacije je odvisno tudi od njihove starosti, temperamenta, okoliščin, podpora okolice – drugih bližnjih ipd. (Štadler idr., 2009, str. 45-46). Zato je podporna vloga strokovnega delavca za otroka lahko ključnega pomena.

Doživljanje visokokonfliktnih razvez iz perspektive otrok

V nadaljevanju si na kratko pogledamo, kako se otroci odzivajo na razvezo staršev glede na svojo starost. V starostnem obdobju od novorojenčka do treh let se otroci intenzivno učijo in zanje je najbolj pomemben je reden, pozitiven, kontinuiran stik z ljubečo osebo, s katero se otrok počuti povezano. Če otrok dlje časa ni v stiku z osebo, na katero je navezan, jo bo pozabil. Prekinitev stika bo doživljal kot izgubo osebe, ki je bila pomembna opora. Otroci se v tem starostnem obdobju bojijo neznanih oseb, poznanih pa se oklepajo.

3 – 5 let

V starostnem obdobju, ki sledi, to je od treh do petih let otroci egocentrično gledajo na svet, kar pomeni, da otrok sebe vidi kot središče sveta, okoli katerega se vrti vse dogajanje. V tem obdobju se otroci učijo ravnati s svojimi čustvi. Na ločitev staršev reagirajo s strahom, regresijo (npr. ponovno močenje postelje, sesanje palca), agresijo, uporom, motnjami spanja. V tej starosti otroci še vedno potrebujejo veliko občutka varnosti in zaupanja. Čustva iz okolja (čustva ločujočih se staršev drug do drugega) sprejmejo za lastna in se počutijo odgovorni (krivi) za ločitev staršev. Razvezo doživljajo zelo čustveno in si nadvse željo, da bi starša bila ponovno skupaj.

6 – 8 let

V starosti od šest do osem let otroci lažje ločijo svoja čustva od čustev okolice, vendar pa že razvijejo željo po prevzemu določene vloge, pri čemer se identificirajo s predsodki staršev, kar predstavlja veliko nevarnost, da pride do t.i. lojalitetnega spora. To pomeni, da želijo biti lojalni vsakemu od staršev, ki pa sta v medsebojnem konfliktu. Otrok ne krivi več sebe za razvezo staršev, vseeno pa si želi, da bi bila starša spet skupaj in ker mu to ne uspe, reagira z žalostjo. Lahko izražajo tudi agresijo proti staršu, pri katerem živijo. Želje po stikih lahko jasno izražajo, razen, če starš zahteva odločitev od njih, da se postavijo na eno stran. V takem primeru ne zmorejo izraziti svoje želje po stiku z enim ali drugim staršem.

9 – 12 let

V starostnem obdobju med devetim in dvanajstim letom se otrok lahko oddalji od sporov drugih, vendar se povečajo lojalitetni in identifikacijski konflikti, ker se jim razvija močan občutek za pravičnost. Zaradi tega se otroci v tem obdobju v ločitvenem postopku postavijo na stran enega od staršev – običajno »šibkejšemu«, ker želijo »uravnovesiti« tehtnico. Starša, ki odide, otroci v tej starosti vidijo v negativni luči in pogosto prevzamejo »prosto mesto« v družini – vlogo starša, ki je odšel. Nevarnost je torej, da svojo družinsko vlogo otroka zamenjajo za vlogo starša. V tej starosti je pomembno, da starši omogočijo otroku dovolj stikov z vrstniki, kar pomeni, da morajo imeti to v mislih pri načrtovanju stikov.

13 – 18 let

V starosti od trinajst do osemnajst let otroci reagirajo zelo čustveno na razvezo kljub temu, da zelo dobro razumejo spore med starši in tudi ločitev samo. Čutijo se dolžni pomagati staršem v krizni situaciji. Lahko pa sami iščejo tolažbo v partnerskih odnosih z vrstniki. Otroci v tem starostnem obdobju imajo potrebo po harmoniji, zato lahko starše celo silijo v umirjanje napetosti in konfliktov. Pomembno je, da je starši uredijo stike karseda fleksibilno, saj imajo otroci potrebo po povezovanju in identifikaciji s širšim okoljem. Če se le da, naj bo otrok vključen v dogovor o stikih. Po drugi strani je potrebna pazljivost, da ne pride do odtujitve, ker otrok lahko zameri enemu od staršev in ga bo ignoriral (zavračal stike). Seveda pa tudi siljenje v stike ni smiselno. (Kraljić, 2010, str. 87-89).

Kot lahko vidimo je razveza obremenjujoča za otroke ne glede na starost; pojavi se jeza, nezaupanje, strah in žalost. Starši dodatno po nepotrebnem obremenijo otroka s tem, da otroka naredijo za nadomestnega partnerja ali za element stabilizacije. Pogosto lahko v tovrstnih primerih govorimo že o neposrednem psihičnem nasilju. (Kraljić, 2010, str. 89)

Vojna staršev

V nadaljevanju pa si bomo pogledali »vojno med staršema«. Na Nizozemskem so v porastu konfliktne razveze in enako je v porastu zaupanje v varstvo in vzgojo otrok obema staršema (van Lawick in Visser, 2015, str. 35). Večina ločujočih se staršev sicer uspe ločiti razpad partnerske zveze od starševstva, ki ostaja tudi po ločitvi in v procesu ločitve delujejo z mislijo na korist otrok. Vendar se manjše število staršev znajde v konfliktu z drugim staršem, pri čemer so prepričani, da se morajo bojevati z drugim staršem v korist otroka. Pride do dolgotrajnih in krčevitih »bojev« za otroka (ibid). Omenjeno bojevanje nastane že tekom partnerskega odnosa, ko se eden ali oba partnerja pričneta odtujevati, ker čustvene potrebe niso zadovoljene oz. ker partner ni tak, kot si ga je bil predstavljal v času romantičnih začetkov odnosa.

Dostopnost interneta in socialnih omrežij partnerjema omogoči, da potrjujeta razloge za težave v drugem. Drugi je problematiziran, je vzrok težav, potrebuje psihiatrično pomoč in bi se moral spremeniti je glavni diskurz v mislih partnerja in v komunikaciji z »zavezniki s spleta« ter svojo socialno mrežo. Na ta način pride do demonizacije drugega in videnje sebe kot žrtve ter s tem tudi do pogleda, da partner ogroža otroka oz. otrokovo dobrobit. Največkrat je proces vzajemen, kar pomeni, da partnerja drug drugega demonizirata, krivita za težave v partnerski vezi ter drug od drugega pričakujeta, da se bo drugi spremenil. Vse to pa vodi do vedno pogostejših in vedno bolj intenzivnih prepirov.

Oba pričakujeta odrešitev in ko ugotovita, da le-ta ni možna z obstojem partnerske zveze, se pojavi prepričanje, da bo razveza prinesla odrešitev. Vendar razveza ne reši problema, temveč ga poglobi in prenese na druga področja, ki kljub razvezi ostanejo skupna – to pa pomeni tudi skupne otroke. (van Lawick in Visser, 2015, str. 36-37)

Med dvema ognjema staršev

Na ta način se otroci znajdejo »med dvema ognjema«. Konflikti med staršema imajo velik vpliv na otrokove podobe o družinskem življenju, partnerski ljubezni in starševstvu. Negativne podobe in negativne izkušnje, ki jih otroci dobijo iz dinamike med staršema povzročijo, da postanejo otroci žalostni, jezni, negotovi itd. Otroci potrebujejo čustveno nego in varnost od svojih staršev, le-ti pa so sami vir negativnosti v družini. Zato so otroci zmedeni in se počutijo osamljeni. Ko jim (starši) naložijo še breme, da se morajo odločiti za enega od staršev, v otroku to povzroči neizmerno bolečino, ki se jo trudijo izraziti. Če jim vendarle uspe, da izrazijo svojo stisko, potem starš le-to (zlo)uporabi proti drugemu staršu. Otrok posledično razvije vedenja, ki jih zunanji opazovalec, ki ne pozna konteksta dogajanja v družini, zlahka označi za »problematična«.

Gre za agresivna vedenja, uporništvo, izraze jeze, odmaknjenost, žalost (depresivnost), motnje spanja, težave s koncentracijo, motnje hranjenja ipd. Žal so pogosto ti otroci napoteni v zdravstvene organizacije, kjer dobijo diagnoze s področja duševnega zdravja in medikamentozno zdravljenje. Tak pristop je obsojen na neuspeh, saj ne naslovi izvora težav, ki je, jasno, nerešen konflikt med staršema. Nekateri otroci postanejo zavezniki enemu od staršev, ker ne zdržijo pritiska dveh resnic.

Pogosto se mora odločiti celo vsa socialna mreža ter tudi strokovni delavci za enega od staršev. Nekateri otroci skušajo ignorirati »vojno med staršema« in se posvetijo šolskim obveznostim ter vrstnikom. Za podporo se obračajo ali na starejše brate ter sestre, prijatelje, sorodnike, ki so zaradi dogajanja tudi prizadeti, a tega ne kažejo. Zgoraj našteto so preživetvene strategije otrok v zelo obremenjujoči življenjski situaciji. (van Lawick in Visser, 2015, str. 37-38)

Razveza kot nasilje nad otrokom

Konflikt med razvezujočima staršema oz. visokokonfliktna razveza [high conflict divorce] je nasilje nad otrokom. V primerih tovrstnih razvez so otroci priče oblikam verbalnega, psihičnega, ekonomskega lahko tudi fizičnega nasilja, ki se (najpogosteje) vzajemno dogaja med staršema. Kljub temu, da nasilje ni uperjeno neposredno proti otroku, še več, vzajemno nasilje enega starša nad drugim je prikazano kot zaščita koristi otroka, je otrok žrtev nasilja. Žrtev nasilja je namreč tudi oseba, ki je priča nasilju (Hrovat, 2015, str. 16-17). Kako otrok doživlja konfliktne situacije in proces visokokonfliktne razveze je bilo orisano v zgornjih odstavkih. Doživljanje otrok jasno kaže na boleče doživljanje razveze staršev, ki je enako doživljanju ob neposredno na otroka usmerjenemu psihičnem nasilju.

Psihično nasilje in zanemarjanje

Psihično nasilje je opredeljeno kot zloraba moči ene ali več oseb nad drugo in poteka na besedni ali nebesedni ravni, ki žrtev prestraši, poniža oz. razvrednoti. Žrtvi poruši občutek lastne vrednosti, negativno vpliva na samopodobo in samozaupanje ter poruši občutek varnosti. Ko si starša vzajemno grozita, ustrahujeta, se žalita, ponižujeta, preklinjata, se kritizirata, vzbujata občutek krivde drug pri drugemu, kričita, nadzorujeta in omejujeta drug drugega, manipulirata idr. s tem istočasno izvajata tudi psihično nasilje nad otrokom.

Prav tako lahko govorimo o psihičnem nasilju staršev nad otrokom, ko starša (lahko nenamerno zaradi ujetosti v konfliktno situacijo med njima) minimalizirata otrokove izkušnje dogodkov, ne sprejemata otrokovega dojemanja realnosti, otroka izkoriščata za zadovoljevanje svojih čustvenih potreb, otroka postavljata v vloge odraslih, ščuvata otroka proti drugemu staršu, grdo govorita o drugemu staršu, spodkopavata avtoriteto drugega starša, uničujeta odnos otroka z drugim staršem ipd.

O zanemarjanju otroka pa govorimo, ko iz enakih razlogov odrekata izpolnitev osnovnih psiholoških potreb po ljubezni, naklonjenosti, čustveni podpori in pozornosti, ko se ne odzivata na otrokovo potrebo po stiku in varni navezanosti, ko sta v stiku z otrokom površna in omejena na najbolj nujno mero, ko zavračata sodelovanje s šolo ali vrtcem, kot otroka izolirata in onemogočata navezovanje stikov izven doma ipd. (Hrovat, 2015, str. 18-22).

Visokokonfliktna razveza staršev je nasilje nad otroki

Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND, 2008) zelo jasno opredeli nasilje v družini: »…je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje družinskega člana […] ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročiteljice oziroma povzročitelja nasilja.« (ZPND, 2008, 3. člen). Da je otrok žrtev nasilja v družini tudi, če je (le) priča, Zakon o preprečevanju nasilja v družini opredeli v 4. členu (posebno varstvo in skrb): »Otrok je žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja.« (ZPND, 2008, 4. člen). Visokokonfliktna razveza staršev je torej nasilje nad otroki.

Poudarek na tem mestu, da gre za nasilje nad otroki, je pomemben, ker gre za (pre)pogosto spregledano področje nasilja v družini, saj diskurz v javnosti na tovrstne primere ne gleda kot na nasilje temveč kot na notranji zakonski spor v smislu »se bosta že zmenila«; podobno se zdi tudi splošno stališče strokovnih delavk² na centrih za socialno delo, da gre za notranji spor med staršema in ne za nasilje. Prav tako niti v priročnikih Društva za nenasilno komunikacijo (Horvat 2015 in 2017) ne najdemo poglavja o visokokonfliktnih razvezah. Na splošno je relativno malo literature o tej temi, kar je dodaten indikator o tem, da gre za spregledano področje nasilja.

Klemen Ličen, mag. soc. del.

¹v besedilu uporabljam izraze ločitev, razveza, razpad partnerske veze za enak dogodek, to je konec partnerskega odnosa med odraslima osebama ne glede na to ali je šlo za zakonsko ali zunajzakonsko zvezo
²v delu uporabljam žensko samostalniško obliko, ker je večina strokovnih delavk na CSD-jih žensk, vendar velja za oba spola

Nadaljevanja članka: Otroci med dvema ognjema v procesu razveze, 2. del

Literatura

• Družinski zakonik (DZ) (2017). Ur. l. RS 15/2017
• Hrovat T. (ur.). (2015). Delo s povzročitelji nasilja. Strokovne smernice in predstavitev dela. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo
• Hrovat T. (ur.). (2017). Nasilje nad otroki. Smernice za delo z otroki, ki doživljajo zanemarjanje in/ali nasilje. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo
• Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (2008). Katalog javnih pooblastil, nalog po zakonu in storitev, ki jih izvajajo CSD. Pridobljeno 23.5.2018 s http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/katalog_pooblastila_csd_jul08.pdf
• Kraljić S. (2010). Razveza staršev kot oblika psihičnega nasilja nad otroci. V Dvoršek A. & Selinšek L. (ur), Nasilje v družini: kazensko pravni, kriminalistični in kriminološki problemi (str. 83-93). Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede in Pravna fakulteta
• Mešl N. (2017). Pogovor z otrokom. Zapiski s predavanj pri predmetu Soustvarjanje pogovora v socialnem delu z družino, UL, Fakulteta za socialno delo
• Roberts M. (2014). Mediation in family disputes: principles of practice. Surrey: Ashgate Publishing Limited
• Štadler A., Starič Žikič N., Borucky V., Križan Lipnik A., Černetič M., Perpar I., Valenčak K, Jvan Škrjanc K. (ur). (2009). Otrok in ločitev staršev. Da bi odrasli lažje razumeli otroke. Ljubljana: Otroci d.o.o.
• van Lawick J. in Visser M. (2015). No Kids in the Middle: Dialogical and Creative Work with Parents and Children in the Context of High Conflict Divorces. Australian and New Zealand Journal of Family Therapy, 36, str. 33-50.
• Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) (2008). Ur. l. RS 16/2008
• Zakon o socialnem varstvu (ZSV) (2007). Ur. l. RS 3/2007

Otroci med dvema ognjema v procesu razveze – 1.del avtorja Klemen Ličen je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna.