Primer iz prakse

Želeli smo preveriti, kako v praksi poteka delo s staršema v visokokonfliktni razvezi. V ta namen je bil opravljen strukturiran intervju s socialno delavko, ki že vrsto let dela na področju varstva otrok in družine na enoti Centra za socialno delo in se pogosto srečuje z visokokonfliktnimi razvezami staršev, kajti po veljavni zakonodaji (Družinski zakonik, Zakon o socialnem varstvu, Konvencija ZN o otrokovih pravicah) ima Center za socialno delo javno pooblastilo Predhodnega družinskega posredovanja. Namen navedenega javnega pooblastila je pomoč staršem, da se dogovorijo glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo, stikov ter preživnine (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, 2008, str. 15).

Praksa v Sloveniji je, da sodišče v postopku razveze ne glede na to, ali gre za sporazumno razvezo ali za razvezo na tožbo, zahteva mnenje CSD-ja. CSD je dolžan izdati mnenje o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo, stikih in preživnini. Mnenje pristojnega CSD-ja je v sodnem postopku uradni dokument. Sodišče lahko mnenje upošteva ali pa tudi ne.

Delo s staršema

Strokovna delavka na CSD z uradnim vabilom povabi oba starša na pogovor, pri čemer se naredi uradni zapisnik, ki ga starša podpišeta (strokovna delavka lahko povabi starša na ločena pogovora, pri čemer nastaneta dva ločena uradna zapisnika). Strokovna delavka lahko opravi pogovor tudi z otroci, pri čemer izvedbo pogovora prilagodi otroku, njegovi starosti ipd. (npr. pogovor opravi v vrtcu na nevsiljiv način). Praksa v Sloveniji je, da se strokovne delavke izogibajo pogovorom z otroci kljub temu, da znanost in stroka socialnega dela zelo priporoča pogovore tudi z otroci, saj je pomembno, da slišimo njihov glas (Mešl, 2017 ). Na podlagi opravljenih pogovorov strokovna delavka izdela in zapiše mnenje, ki ga skupaj s priloženim zapisnikom (ali več zapisniki) opravljenih pogovorov pošlje na sodišče.

Za intervju je bila izbrana strokovna delavka, ki dela na področju razvez. Po poklicu je socialna delavka in psihoterapevtka. Na področju razvez dela že več kot deset let. Raziskovalna vprašanja in hkrati vprašanja za strukturiran intervju so:

1. Kako poteka delo s staršema v visokokonfliktni razvezi?
2. Na kakšne načine zaščiti otroke v procesu?
3. Kaj so dejavniki, ki odpravijo oz. zmanjšajo konfliktnost med staršema?
4. Kaj so predlogi rešitev?

Rezultati

Zmanjševanja konflikta med staršema

Socialna delavka pri svojem delu s staršema v visokokonfliktni razvezi povabi oba starša skupaj na pogovor. Razen v primerih, če je šlo za nasilje v družini in bi se eden ali drugi počutil ogroženega v skupnem pogovoru. Sogovornica potrdi teorijo, ko pravi, da gre za konflikt med staršema, kjer so otroci le sredstvo za boj. In da ima vsak svoj delež odgovornosti za »vojno«. V prvem koraku naslovi njuno bolečino, prizadetost, da bi ublažila zamere in vzpostavila pogoje za bolj konstruktiven pogovor. V drugem koraku poskuša preusmeriti fokus na otroke in na njihove potrebe, ker starši v svojem boju otrok ne vidijo. Misel na otroke, na doživljanje otrok skuša vzpostaviti tudi tako, da na prazen stol med starša postavi lutke kot simbolno prisotnost otrok in potem postavlja odnosna vprašanja, kaj bi otrok rekel na dogajanje ali kako se otrok počuti v tej situaciji. Običajno je to ključen trenutek, ki staršema odpre misel na otroka, na to, kaj v resnici počneta otroku in da to ni v njegovo korist. Vendar prijem ne deluje vedno.

Strokovna delavka postopek¹ vodi dlje časa (ne opravi le enega obveznega pogovora s starši) – s starši skuša opraviti vsaj tri pogovore, kajti v tem času in procesu pogovorov starša postaneta bolj sposobna videti drug drugega in doseči dogovor, kar pa je v dobro otrok. V tretjem koraku, ki je opcijski, povabi na pogovor otroka. Vabilo izvede preko staršev. Vključevanju otrok v proces se izogiba, ker meni, da po nepotrebnem obremeni otroke, če sta se starša že uspela nekako dogovoriti (kar potrjuje teorijo, da se strokovne delavke izogibajo pogovorom z otroci – (Mešl, 2017). V primeru pa, ko zazna, da potrebuje perspektivo otroka, opravi pogovor tudi z otrokom.

Čas in pogovor

Pri zaščiti otrok v procesu visokokonfliktne razveze se sogovornica počuti zelo nemočno. Svoje prizadevanje usmeri v delo s staršema, v razumevanje njune bolečine in s preusmerjanjem fokusa na potrebe otroka ter na to, da je otrok v njuni »vojni« ogrožen. Torej otroke zaščiti posredno s tem, ko zmanjšuje konflikt med staršema in poudarja potrebe in ogroženost otrok. Otroke zaščiti tudi v pogovorih z otroci s tem, da ustvari zaupen odnos, ki otroku omogoči, da izrazi svoje občutke in bolečino, kar mu prinese olajšanje. Otroke zaščiti tudi tako, da jim ubesedi »dovoljenje«, da imajo lahko radi oba starša. Socialna delavka ne vidi smisla v kaznovanju staršev, saj bi s tem še bolj prizadeli otroke. Smisel je v vzpostavljanju novih starševskih vezi med staršema s fokusom na potrebe otrok.

Dejavnika, ki odpravita ali zmanjšata konfliktnost med staršema sta čas in pogovori. Gre za pogovore, ki so usmerjeni v to, da starša prenehata kriviti drug drugega za nastalo situacijo in uvidita svoj delež odgovornosti v konfliktu. Prav tako je pomembno, da v pogovorih vidita, da gre za dva odnosa, ki ju je sedaj nujno ločiti med seboj. Prvi je partnerski, ki je razpadel in drugi je starševski, ki ostaja. In da, če nista uspela kot partnerja, to še ne pomeni, da sta slaba kot starša. Čas pa pomeni, da v času procesa ter sodnih postopkov delujemo v smeri konstruktivnih rešitev, osebnostne rasti (namesto poglabljanja zamer in sovražnosti).

Sogovornica predlaga kot rešitev več zaposlenih ustrezno usposobljenih strokovnih delavk, ki bi delale na področju razvez na način, da bi bile prisotne v življenju razvezujočih se družin, da bi bile na razpolago za pogovore staršem in otrokom in da bi družine aktivno spremljale čez celoten proces razveze (prisotnost v razvezujoči se družini je mišljena kot pomoč in opora ter nikakor kot kontrola, nadzor, kar bi lahko bila osnova npr. za kazensko preganjanje staršev). Opisan način bi se pomembno razlikoval od sedanje prakse – strokovne delavke so namreč preobremenjene s količino in raznovrstnostjo dela in uspejo opraviti le en pogovor s staršema in napisati mnenje kar je po zakonodaji obvezujoče in torej predstavlja le obvezni zakonski minimum.

Razprava in predlogi

 V Sloveniji bi bilo možno po trenutno veljavni zakonodaji – pravna podlaga obstaja le v ZPND-ju – 14. člen (naloge centrov za socialno delo) napotiti oba starša kot povzročitelja nasilja v ustrezne izobraževalne, psihosocialne in zdravstvene programe, ki jih izvajajo organi in organizacije ter nevladne organizacije s trojnim namenom: prvič prekinitve medsebojnega nasilja, ki je hkrati nasilje nad otroki, drugič dosego dogovora glede zaupanja v varstvo in vzgojo otrok, stikov in preživnine ter tretjič spoštovanja dogovora. Vendar prisila mogoče ni najboljša rešitev in je potreben skrben premislek.

Mediacija in pogajanja med staršema

Kot potencialno delujoča rešitev (ali bolje proces) se pokaže mediacija. Mediacija je način, ko v bilateralni proces dogovarjanja vstopi tretja nepristranska in kompetentna strokovna oseba, ki omogoči pogajanja med staršema, ki jih sama nista zmogla. Naloga mediatorja je, da vzdržuje dialog in razumsko komunikacijo, da varuje poštenost, enakopravnost, enakost možnosti, da obema stašema daje enake možnosti, da izrazita svoje mnenje, da skrbi za spoštovanje in spoštljiv jezik. (Roberts, 2014, str. 156).

Mediacija ima jasno definirana pravila, strukturo in cilje. Potrebno je zavedanje, da je mediacija proces in ne dogodek. Na začetnih srečanjih je pričakovati večja razhajanja in več konfliktnosti ter diametralno nasprotnih stališč, vendar tekom procesa izmenjave mnenj med nasprotujočima stranema pride do notranjih sprememb – nasprotnika se nekako »omehčata« in postaneta pripravljena za pogajanja – kar izhaja tudi iz intervjuja s strokovno delavko. Ko so pogajanja zaključena, dogovor zapišemo in ostane še najpomembnejše: udejanjenje dogovorjenega (Roberts, 2014, str. 151-155). Tudi udejanjanje dogovora je ponovno nov proces, kar pomeni, da je zelo priporočljivo, da bi tudi nad tem bdela tretja oseba, mediator, socialna delavka ipd.

Nov Družinski zakonik (DZ, 2017) prinaša tudi institut mediacije in mediatorja v proces razveze z namenom doseči sporazumno razvezo zakonske zveze oz. doseči sodno poravnavo o varstvu in vzgoji otroka, o njegovem preživljanju in o njegovih stikih s starši. Praksa je šele na samem začetku, npr. Center za socialno delo Ljubljana ravno v tem obdobju izobražuje zaposlene za mediatorje. Torej prve rezultate mediacije v praksi lahko pričakujemo šele čez čas.

V pogajanja in dogovor je nujno vključiti odnos do otrok, kar pomeni, da se starša zavežeta, da se odpovesta nasilju v smislu grdega govorjenja o drugem staršu, ščuvanju otroka proti drugemu staršu, manipuliraranju z otrokom ter da se tudi odpovesta vsem drugim oblikam nasilja nad otrokom – skratka, da se odpovesta »vojni med staršema«, v kateri so otroci le »bojno sredstvo« – spremljanje oz. prisotnost v družini je skladno s predlogom strokovne delavke kot rešitev za visokonfliktne razveze.

Vendar pa je potrebna rešitev tudi za starše, ki so že leta v »odnosnih vojnah« in so zato razvili uničujočo maščevalnost, paranojo in demonizirali drug drugega (kljub temu, da so dosegli sodni dogovor glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo, stikov in preživnine). Ob tem pa so popolnoma pozabili na otroke. Stroka ne sme dovoliti, da so otroci leta in leta izpostavljeni tovrstnemu nasilju. Avtorja van Lawick J. in Visser M. (van Lawick J. in Visser M., 2015, str. 38-39) predlagata terapevtski pristop, v katerem starša ponovno povežemo in zavržemo vsakršno destruktivno vedenje. Da pa starša ponovno povežemo je potrebno, da ju naučimo, da imata ves čas v mislih otroka.

Avtorja (ibid) predlagata terapevtske skupine bivših partnerjev. V teh skupinah lahko bivši partnerji opazujejo medsebojne »boje« drugih bivših partnerjev in pri tem reflektirajo svoja destruktivna vedenja. V takšni skupini staršev, lahko le-ti pomagajo drug drugemu, iščejo delujoče rešitve za kolege, ki so ujeti v boj glede konkretne zadeve. To je terapevtsko, saj sami postanejo bolj fleksibilni in lažje najdejo rešitev v podobnih situacijah, v katerih se sami znajdejo. Glavni namen skupine je, da starši končno vidijo otroke, postanejo sočutni do njih ter delujejo z otroki v mislih (ibid).

Pomembno je tudi, da starša prekineta ali vsaj zamrzneta vse odprte tožbe, kajti sodni procesi so boj na vse ali nič, boj za popolno zmago nad »sovražnikom«, boj, v katerem ni prostora za ranljivost. V nasprotju s tem pa terapevtski pristop gradi zaupanje, povezanost, vzajemno razumevanje. Ker sta pravni in terapevtski prostor medsebojno izključujoča, je treba pravne zadeve prekiniti (van Lawick J. in Visser M., 2015, str. 40). Pristop temelji na odprtem dialogu, kar pomeni, da odgovori niso znani in je vse možno. Vključuje širšo mrežo sorodnikov in prijateljev, delo s starši in otroci. Namen in cilj dejavnosti je ponovno vzpostaviti pristne človeške stike med starši, med starši in otroci ter v širši skupnosti; vzpostaviti prisotnost v tukaj in zdaj, vzpostaviti vzajemno razumevanje in na ta način izkoreniniti vzroke za sovražnosti.

Zaključek

V visokokonfliktnih razvezah gre za nereflektirano nasilje staršev nad otroki. Kot pomembno se pokaže, da kot strokovni delavci ne gremo v smeri kaznovanja staršev temveč v smeri vzpostavljanja novih vezi med staršema začenši s tem, da preusmerimo fokus na otroke, na njihove potrebe in stiske. Na ta način najbolje zaščitimo otroke. Potrebno je zavedanje, da je to proces in da ni instant rešitev. Da je potreben odprt dialog in mnogo ur dela. Da družina potrebuje pomoč. Da starši potrebujejo pomoč. In da postane misel na otroka, na otrokove potrebe osrednja misel v delovanju staršev. Pomembno je delati s starši, da razmejijo partnerski odnos, ki je razpadel in starševski odnos, ki se nadaljuje.

Klemen Ličen, mag. soc. del.

¹ gre za postopek izdelave mnenja za sodišče glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo, stikov in preživnine, ki se opravlja po uradni dolžnosti v okviru javnih pooblastil CSD-ja

Prvi del članka Otroci med dvema ognjema v procesu razveze – 1. del

Literatura

• Družinski zakonik (DZ) (2017). Ur. l. RS 15/2017
• Hrovat T. (ur.). (2015). Delo s povzročitelji nasilja. Strokovne smernice in predstavitev dela. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo
• Hrovat T. (ur.). (2017). Nasilje nad otroki. Smernice za delo z otroki, ki doživljajo zanemarjanje in/ali nasilje. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo
• Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (2008). Katalog javnih pooblastil, nalog po zakonu in storitev, ki jih izvajajo CSD. Pridobljeno 23.5.2018 s http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/katalog_pooblastila_csd_jul08.pdf
• Kraljić S. (2010). Razveza staršev kot oblika psihičnega nasilja nad otroci. V Dvoršek A. & Selinšek L. (ur), Nasilje v družini: kazensko pravni, kriminalistični in kriminološki problemi (str. 83-93). Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede in Pravna fakulteta
• Mešl N. (2017). Pogovor z otrokom. Zapiski s predavanj pri predmetu Soustvarjanje pogovora v socialnem delu z družino, UL, Fakulteta za socialno delo
• Roberts M. (2014). Mediation in family disputes: principles of practice. Surrey: Ashgate Publishing Limited
• Štadler A., Starič Žikič N., Borucky V., Križan Lipnik A., Černetič M., Perpar I., Valenčak K, Jvan Škrjanc K. (ur). (2009). Otrok in ločitev staršev. Da bi odrasli lažje razumeli otroke. Ljubljana: Otroci d.o.o.
• van Lawick J. in Visser M. (2015). No Kids in the Middle: Dialogical and Creative Work with Parents and Children in the Context of High Conflict Divorces. Australian and New Zealand Journal of Family Therapy, 36, str. 33-50.
• Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) (2008). Ur. l. RS 16/2008
• Zakon o socialnem varstvu (ZSV) (2007). Ur. l. RS 3/2007

Otroci med dvema ognjema v procesu razveze – 2.del avtorja Klemen Ličen je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna.