Možgani in njihovo delovanje

Možgani in njihovo delovanje

Možgani in njihovo delovanje

»Nočem več v vrtec.«

»Nekega dne je Zarjo v vrtcu začel boleti trebušček. Naslednjega jutra, ko se je sicer počutila bolje, je začela jokati, ko je bilo treba iti v vrtec. Pred tem je tja hodila zelo rada, veselila se je druženja s prijatelji, igranja in aktivnosti v vrtcu. To se je ponavljajo nekaj dni. Vse skupaj se je le še slabšalo, ko sta se z očetom bližala vratom vrtca. Upirala se je, jokala, njeno telo je postalo težko, očeta je močneje stiskala za roko. Ni želela iz njegovega objema.« Kaj lahko pri otrocih povzroči tako velik in iracionalen strah?

Tesnoba ob ločitvi je za majhne otroke lahko povsem normalna. Da bi lahko to razumeli, moramo razumeti, kako delujejo možgani v tem razvojnem obdobju.

Možgani so razdeljeni na levo in desno polovico. Leva polovica možganov logično razmišlja, ima rada besede in stvari razvršča v sosledje. Desna polovica možganov pa je bolj intuitivna in čustvena. Sprejema signale, ki nam omogočajo komunikacijo, prepozna izraz na obrazu, ton glasu, očesni stik – skrbi za podobe, čustva in osebne spomine.

Pri majhnih otrocih, posebej v prvih treh letih, prevladuje desna polovica možganov. To pomeni, da živijo v trenutku, niso še sposobni uporabljati logike in svojih občutij še ne znajo izraziti z besedami. Ne obremenjujejo jih skrbi, da bodo nekam zamudili, čas in odgovornost zanje še ne obstaja. Ustavijo se in opazujejo hroščka na travniku, ki jih popolnoma prevzame. Kdaj vemo, da je otrok začel uporabljati logiko in je postala dejavna tudi leva polovica možganov? Ko malček začne stalno spraševati »Zakaj?«. Ker njegova leva polovica želi poznati odnose med vzroki in posledicami v svetu.

Za uravnoteženo življenje je pomembno, da obe polovici možganov delujeta kot dober tim – usklajeno.

Vsaka polovica možganov je namenjena specializiranim funkcijam, da lahko opravljamo zahtevnejše naloge. Opazne težave se pojavijo, ko možganski polovici nista povezani med seboj in izkušnje nabiramo predvsem z eno polovico. To je videti približno tako, kot če bi skušali plavati samo z eno roko – lahko, da nam uspe, ampak smo veliko bolj uspešni, če plavamo z obema hkrati. Želimo si, da bi pri otroku obe polovici delovali usklajeno, da bi razumel svoja čustva in sebe in živel uravnoteženo. Da ne bi živeli preplavljeni s čustvi v čustveni poplavi (umik na desno polovico možganov) in da ne bi niti zanemarjali ali zanikali svojih čustev (umik na levo polovico možganov). Povezovanje desne polovice z levo pomaga, da jih ne zanese preveč v eno stran. Težimo torej k temu, da bi se možgani razvijali čim bolj celostno.

Kako lahko pomagamo otroku, da bo uporabljal obe polovici možganov?

Ko pride vaš otrok do vas jezen in razburjen zaradi stvari, ki na videz nimajo smisla, ker sovraži domače naloge ali pa ima njegov brat boljšo igračo kot on.

Prva metoda, ki jo lahko uporabimo je »POVEŽITE SE IN PREUSMERITE«.

Z vidika možganov vemo, da v tem primeru deluje bolj desna – čustvena možganska polovica in da ni prav veliko delovanja leve – logične polovice. Kaj otrok potrebuje v tem trenutku?

Otrok ne potrebuje besed in logike. Potrebuje pa topel in ljubeč odziv starša, ki mu da vedeti, da so njegova občutja pomembna in resnična. Da se starš odzove prav tako z desnomožgansko polovico, da ga vzame k sebi, potolaži in pomiri. Levomožganski logični odziv bi namreč naletel na nelogični desnomožganski odziv otroka in med njima bi nastal prepad. Otrok bi mislil, da ga starš ne razume oz. da jim ni mar za njegova občutja. Treba se je odzvati na otrokovo čustveno potrebo, se nanj uglasiti, da lahko začuti, da ga čutimo.

Potem ko se povežemo z otrokom in ustvarimo varen prostor, kjer je otroku dovoljeno čutiti vse, kar čuti, se lahko obrnemo na levo polovico možganov in k problemom pristopimo še racionalno. V tem primeru se z otrokom pogovorimo o idejah za popestritev domačih nalog in z logičnimi razlagami tega, da se starši trudijo biti nepristranski v odnosu do vseh otrok.

Takšen pristop otroku omogoči uporabo obeh možganskih polovic na usklajen način. Včasih je ta pristop zahtevno uporabiti, sploh ko je otrok preveč razburjen in popolnoma preplavljen s čustvi. Dejstvo pa je, da zaradi nedejavnosti logične polovice možganov v trenutku razburjenosti, vedenja, kot so nespoštovanje, žaljenje, metanje predmetov, ne smejo postati sprejemljiva. Je pa dobro, da se o tem z otrokom spregovori, ko se čustveno umiri, ker je takrat veliko bolj dovzeten za učenje.

2. metoda, ki jo lahko uporabimo pri obvladovanju burnih čustev je »Poimenujte, da umirite.«

Gre za metodo, kjer se uporabi pripovedovanje zgodbe o dogodku. Ko otroci doživljajo intenzivna čustva, pogosto potrebujejo pomoč staršev pri poimenovanju tega čustva. Da uporabijo levo polovico možganov in poimenujejo velika in strašljiva desnomožganska čustva, ter jih skozi pripovedovanje zgodbe smiselno razumejo in postavijo v red. Na tak način lahko predelajo svoja čustva, premagajo strahove in se umirijo.

Pomembno je, da spoštujemo njihovo željo, da jih sicer spodbujamo, da spregovorijo o bolečih temah, vendar če za to niso pripravljeni, jih pustimo na miru in pogovor odložimo.

Dogodek lahko otroci tudi narišejo, o njem pišejo, nam ga opišejo, med tem, ko se igrajo ali pa o tem spregovorijo s kakšno drugo njim pomembno osebo. Pogosto nas je strah in se ne želimo dotikati bolečih tem, ker mislimo, da bomo položaj samo še poslabšali. To ne drži. Pripovedovanje zgodb je pogosto prav to, kar otroci potrebujejo, da lahko dogodek predelajo in ga osmislijo.

In če se vrnemo nazaj k zgodbi Zarje. Oče Zarje, ki ni želela več v vrtec, njene izkušnje ni kar spregledal in zanemaril. Ker je vedel, kako delujejo možgani otroka v tem razvojnem obdobju, je razumel, da možgani Zarje povezujejo več dogodkov.

Prideš v vrtec, postane ti slabo, oče odide, tebe pa je strah.

Ko je treba tako naslednjič v vrtec, ti možgani in telo sporočajo, da je to slaba zamisel.

Zarja je vse to močno čutila, ampak še ni bila sposobna logično razumeti in jasno sporočiti njenih občutij. Zato so ta občutja zanjo postala neobvladljiva in potrebovala je nekoga, ki ji bo pomagal občutja narediti bolj obvladljiva. Oče ji je pomagal tako, da ji je pomagal čustva osmisliti z uporabo leve polovice možganov – logike, urejanjem dogodkov in poimenovanjem njenih občutij. S pripovedovanjem zgodbe ji je oče pomagal, da je začela osmišljati dogodek. Da ji je bilo sicer v vrtcu slabo, ampak je vzgojiteljica lepo poskrbela zanjo in da je njen oče prišel takoj, ko ga je vzgojiteljica poklicala. Oče ji je zagotovil, da bo tako vedno, kadarkoli ga bo potrebovala.

Tako je Zarja osmislila dogodek skozi pripovedovanje zgodbe o dnevu, ko ji je v vrtcu postalo slabo. Oče jo je potem spomnil na stvari, ki jih je v vrtcu počela zelo rada in zaradi katerih je zelo rada odhajala tja. Skupaj sta ilustrirala in napisala knjigo o lepih trenutkih, ki jih Zarja preživlja v vrtcu. Zarja je tako spet vzljubila vrtec in se naučila, da lahko premaga strah, če ji pri tem pomagajo ljudje, ki jih ima rada. Z osmišljanjem izkušenj, ki jih otroci sami težko osmislijo, jim starši lahko pomagajo pri obvladovanju stisk.

Eden od najboljših načinov, da dosežemo integrirano delovanje možganov pri otroku je, da tudi naši možgani delujejo integrirano.

Starševstva se lahko tako lotevamo bolj celostno – leva, racionalna polovica nam omogoča sprejemati pomembne odločitve, reševati težave in postavljati meje. Desna polovica pa nam omogoča, da se zavedamo čustev in občutij in se lahko ljubeče odzivamo na potrebe svojih otrok.

Zdaj, ko veste več, o levi in desni polovici možganov, se lahko vprašate, ali katera od polovic bolj prevlada pri vaši komunikaciji z otrokom?

(Članek je povzet po slovenskem prevodu knjige Celostni razvoj možganov, avtorja Daniela J. Siegla in Tine Payne Bryson, v kateri predstavita 12 revolucionarnih metod, s katerimi spodbujamo razvoj otroških možganov.)

Tinkara Odar, študentka Zakonskih in družinskih študij na TEOF

Swipe up