Stopili smo v jesen, ki vsakič znova prinese nove aktivnosti za družino. Lahko je to uvajanje v vrtec, prihod v šolo po počitnicah, v službah se vse ponovno na polno začne. Vse to iz relativno mirnega poletja, počitka in izletov za vsakega od nas pomeni polno izzivov, na novo začnemo zaganjati telo in glavo, namenjeno delu in šoli. Nato pa dodamo zraven še te čase epidemije, ki nam lahko povzročajo preglavice in skrbi, tudi jezo, strah in utesnjenost, naveličanost. 

Naš otrok je nemiren, partner ima veliko dela, šef je nemiren in veliko pričakuje, nato prebiramo po medijih, kam jutri ne bomo smeli iti brez PCT, potem pa še sodelavec ves iz sebe, kaj se dogaja pri njemu doma.

Obračamo oči zaradi politike, ker se ne znajo dogovoriti med seboj. Kar težko dihamo ob vsem tem, telo je v nenehni napetosti, srce močneje bije ves dan, več se potimo. Poskušamo dobiti še sami oporo pri bližnjih, ki pa ni nujno, da jo bomo dobili. Telo nam sporoča, da potrebujemo že septembra počitek in dopust. Na koncu se spomnimo, da smo pa le »še vedno« starši, ki moramo biti predvsem čustveno v oporo našim otrokom.

Otrok je pa samo tam in čaka, ali se bomo lahko toliko umirili, da bomo pristopili do njega in ga razumeli, začutili, slišali in se z njim pozabavali. Otroka najbolj zanima ali smo mi tam zanj. Ali bomo mi lahko tam zdržali ob njegovih nemirnih urah in »teženjih«, ter mu pomagali preko sebe se umiriti.

Da se izrazim bolj slikovito: ali znamo pred vstopom v dom sezuti blatne škornje, »krvava ščit in meč«, kar smo potrebovali za bitke izven naše družine? Borbo za službo, za družino? Kajti če z »blatnimi škornji in krvavim mečem« pridemo direktno pred svojega otroka, se nas bo ustrašil in še verjel, da je svet samo nevaren.

V teh časih je največja odgovornost in izziv staršev to, da kljub vsemu najdemo način, kako narediti iz sebe »primernega« starša za svoje otroke. Da ne pridemo z vsem gnevom, jezo, stisko, obupom pred ta mala, zahtevna bitja, ki si nadvse želijo videti samo nas. Otrok želi videti naš obraz, nasmeh, želi začutiti objem in našo roko, ki se skupaj z njim igra človek ne jezi se. 

Težko je. Včasih ne vemo, kje se nas drži glava. Včasih je pa od vsega tega dovolj, da se samo malo vstavimo, zadihamo, pogledamo, kje stojimo, od daleč pogledamo svoje domače. Oni niso del vojne, ki jo bijem zunaj družine. »Orožje« bom pustil pred vrati, se umil in jih šel pozdravit. Zanima me, kako so in vem, da tudi njih zanima, kako sem jaz. Tako lahko pomagamo sebi in svoji družini, da bo jesen doma mirnejša. To si vsi zaslužimo.

Vilinec Gašper
Mag. zakonskih in družinskih študij, specializant zakonske in družinske terapije