V Lunini vili za otroke do 12. leta starosti nudimo nedirektivno igralno terapijo. Zakaj je igra pri otrocih, ki so doživeli travmo zaradi zlorabe tako ključnega pomena, nam pojasnjuje naša vila Kamila.

Dognanja sodobne nevrobiološke znanosti nas postavljajo pred ogledalo. Kot družba smo živ organizem, sestavljen iz izkušenj in življenjskih zgodb posameznikov. Več kot vemo o razvoju živčnega sistema, težje si zatiskamo oči pred pomembnostjo vpliva prvih let človeškega življenja na njegovo kvaliteto tudi kasneje, daleč v odraslo dobo.

Letos je bila v Sloveniji predstavljena študija, ki tudi na naših tleh ocenjuje vpliv obremenjujočih izkušenj v otroštvu na kakovost življenja odraslih. Gre za izkušnje, kot je neposredno ali posredno fizično in/ali čustveno nasilje, fizično in/ali čustveno zanemarjanje, spolna zloraba, izguba starša, zasvojenost odraslega člana družine ampak tudi izkušnje kot so življenje v revščini, dolgotrajen šolski neuspeh, težja prometna nesreča ali resna bolezen. Avtorice so prišle do zaključka, da so slovenski otroci, v primerjavi z rezultati tujih tovrstnih raziskav, še nekoliko bolj izpostavljeni in temu primerna je tudi razširjenost posledic teh izkušenj v odrasli populaciji.

Prva in ključna strategija pri preprečevanju nastanka tovrstnih posledic je zgodnje prepoznavanje  izkušenj povezanih z zlorabami, nasiljem, zanemarjanjem in življenjem v drugih obremenjujočih okoliščinah. Hkrati je pomembno, da tako otrok kot družina imata dostop do ustrezne podpore. V Lunini vili obravnavamo otroke od tretjega leta starosti dalje, pomoč in podporo nudimo tudi njihovim staršem. Terapevtsko obravnavo tako majhnih otrok nam omogoča nedirektivna ali na otroka orientirana igralna terapija. V ZDA ima dolgoletno tradicijo in njeno učinkovitost potrjujejo številne raziskave.

Otrok v središču

V središču nedirektivne igralne terapije je otrok, in ne cilj, ki ga želimo doseči ali celo tehnika, ki jo obvladamo, četudi tudi to niso nepomembne sestavine. V središču je otrok, ki ga odrasli tako pogosto ne uspemo slišati in razumeti njegovih sporočil, ali si jih interpretiramo napačno, četudi damo vse od sebe. Ta komunikacijski šum je posledica nezrelosti otroka na področju kognicije kot tudi omejenih možnosti za verbalno sporazumevanje v kontrastu s pričakovanjem odraslega, da mu bodo informacije posredovane na njemu najbližji način – z besedami.

Otroci začnejo namreč jezik bolj kompleksno uporabljati šele po 12 letu starosti. Takrat zmorejo spremeniti konkretne načine izražanja (igra, ustvarjanje, vedenje, telesni znaki) v popolnoma abstraktne simbole – besede. V igralni terapiji so otrokove besede igrače in igra njegov jezik, poln metafor. Igra se že stoletje uspešno uporablja v psihoterapiji otrok, saj ponuja varen in razvojno primeren okvir.

Posttravmatska igra

Posebno mesto ima posttravmatska igra, saj predstavlja pomemben faktor pri predelavi in integraciji travmatičnih izkušenj pri otrocih. Ravno igralna terapija nudi varno in razvojno optimalno okolje, v katerem se otrok lahko sooči z obremenjujočimi vsebinami, hkrati pa ustvarja možnosti za napredek, celjenje ran, integracijo izkušenj. Prava igra, ki jo terapevtska igralnica dopušča, omogoča vključitev vseh sistemov, tako kognitivnih kot telesnih, v soočenje s travmo. Na voljo je razvojno primeren material, prostor, čas in varen odnos s terapevtom za sprostitev v telesu ujete energije (strah, jeza), aktivacijo notranjih virov moči in modeliranje zrelih rešitev notranje stiske.

Deček v igralni terapiji: “Nisem več dojenček. Dojenčka je pojedel krokodil.”

V kontekstu obremenjujočih izkušenj v otroštvu ima pomembno mesto rezilienca, psihična odpornost ali sposobnost posameznika, da se z obremenilno situacijo sooči tako, da ga ta ne zaznamuje oz. zaznamuje le minimalno. Pri njenem razvoju imajo zunanji viri v obliki ugodnih izkušenj v odnosih (znotraj družine, znotraj vrtca ali šole, s prijatelji, sosedi in drugimi podpornimi osebami) za otroka večji pomen, kot njegovi lastni, večinoma nezreli notranji viri. Tudi zato je  kakovosten terapevtski odnos, pogosto ob pomanjkanju drugih zanesljivih in varnih odnosov, ključni faktor v nedirektivni igralni terapiji in osnovna predpostavka učinkovitosti terapije.

Igra in terapevt

Terapevt je najbolj pomembna igrača v terapevtski igralnici (Dion, 2018). Terapevt otroku verbalno in neverbalno sporoča, da ga vidi, sliši, spoštuje in sprejema. Odnos, v katerem se počutimo iskreno sprejeti, deluje pomirjujoče in hkrati spodbudno. Kvaliteten terapevtski odnos omogoči, da se igra poglobi, otrok se dotakne bolečih in strašljivih tem, pri čemer si mero izpostavljenosti določa sam. Izbira si tudi igralni material in načine, kako ga bo uporabil. Igralni scenariji se dotikajo tako podoživljanja otroku pomembnih tem kot tudi načinov njihove razrešitve. Izražanje čustev je zaželjeno, tudi jeza in bes sta dobrodošla, saj so ponavadi ozko povezane z obremenjujočim notranjim materialom.

Odzivi terapevta na otrokova dejanja, izjave in čustva temeljijo na natančnem opazovanju in so oblikovane po meri konkretnega otroka. Terapevtska posttravmatična igra ni metoda, ki bi bila v popolnoma rokah terapevta. Gre za izjemen naraven mehanizem rezilience pri otrocih, ki se ponavadi aktivira v kontekstu brezpogojnega sprejemanja, empatije, potrpežljivosti in avtentičnosti terapevta (Gil, 2017). Terapevtska igra je del širšega nabora intervenc in potrebno je nasloviti tudi druga področja otrokovega življenja, družino, vrtec ali šolo. Najpogosteje gre za vzpostavitev / poglobitev varne navezanosti med otrokom in staršem, kar poteka v okviru filialne terapije.

Pomen zgodnjega prepoznavanja travme

Namen zgodnje obravnave otrok, ki so doživeli travmo, je preprečevanje ali najmanj blaženje morebitnih posledic, ki bi jih lahko zaznamovale daleč v odraslost in bi lahko negativno vplivale na njihova življenja. Podobno je kot v kintsukuroi, japonski umetnosti popravljanja počene ali razbite keramične posode s pomočjo zlata. Z zlatom oplemenitena razpoka priznava celotno zgodovino predmeta, hkrati pa doprinese k njegovi lepoti. S primerno podporo so lahko tudi obremenjujoče, travmatične izkušnje v otroštvu priložnost za aktiviranje potenciala posameznika.

Kamila Hollá, mag. ter. ped., igralna terapevtka 

Viri:
Dion, L. (2018). Aggression in play therapy: a neurobiological approach for integrating intensity. New York: W.W.
Gil, E. (2017). Posttraumatic play in children: what clinicians need to know. New York: The Guilford Press.
Kuhar, M., Jeriček Klanšček, H., Zager Kocjan, G., Hočevar, A., Drglin, Z. in Mešl, N. (2020). Obremenjujoče izkušnje v otroštvu in posledice v odraslosti. Ljubljana: Univerza v Ljubljani in Nacionalni inštitut za javno zdravje.
Lin, Y., Bratton, S. C. (2015). Summary of Play Therapy Meta-Analyses Findings. http://evidencebasedchildtherapy.com/meta-analysesreviews/